Objave z Tagi polom

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev