Objave z Tagi estupida

Grk naj bo!

Spomin na poletje še živi. Kot običajno, je bilo dogodkovno pestro in krizno nabito. Veliko zanimivih likov, tudi.

Na splošno moje življenje zadnje čase niti ni tako blazno zanimivo. Razen, ko si dovolim biti trapasta. In poletje je, jasno, trapast čas.

Vživimo se za trenutek v dolgočasen sredin poletni večer. Vsi na morju, na festivalih, na zaljubljenih večerjah in ne vem kje še vse. Aja, na Bledu! Pa v hribih.

Z edino živo dušo, ki sem jo tisti dan dobila na linijo, rahlo ekscentrično, a zato vedno zanimivo prijateljico Katjo, sem odbiciklirala na za avgustovski čas pričakovano opustošeno Metelkovo, z načrtom kar najbolj odblendati to dejstvo z buteljko postanega vina. Premium kvaliteta, 3 eure, dobavitelj Hofer. Iz prihodnosti se je oglašal tudi točkovni glavobol z velikim rdečim alarmom, ki smo ga seveda utišali z debelimi požirki tega slastnega-sploh-ne italijanskega napoja.

Našli sva svoje mesto med manj ali bolj sumljivimi tujci in kmalu postali dežurni distributer vžigalnika tej večinoma moški druščini. Pod istim drevesom so zadnjo plat odpočili tudi trije manj, ali, erm, še manj zanimivi Dolenjci, ki pa so, premo sorazmerno s caberne savignonom, pridobivali na svojem potencialu. Alko je zakon! Ekhm. Ekhm, hm.

Resnici na ljubo je bil eden tistih, večerov, ko se preprosto moraš odklopit. “Pustila sem službo, mesto spi, prjatli so na morju.” Te trenutki sicer ne pridejo več na agendo tako pogosto, kot nekaj let nazaj, v višku študentskega cirkusa, ko je bil itak vsak tretji dan čudovita meglica in vsak dan za tem poskus igranja funkcionalno prilagojenega alkoholika, ampak vseeno, pojavijo pa se!

Ampak tudi v tem smislu nekoč izurjenim herojkam postane dolgčas. Zato sem, ne bodi ga no len, in ne bodi ga nevljuden, za nekaj minut zapustila to fino družbico in se vrnila čez nekaj minut s svojim pijanskim vlovom. Spet, ne vem, kaj vi počnete, ko vam je dolgčas, jaz očitno izoliram najbolj simpatičnega osebka v zornem polju in si v mislih napletem fikcijsko osebo, ki je bržkone nič več in nič manj od mojega sanjskega moškega, ki na srečo ni prav blazno profiliran, zatorej odstopanja niso prav zelo mogoča. Ta angleško govoreči rjavooki bog pod drevesom je obetal. Rahlo skrivnosten. Z beležko, v katero je vztrajno delal zapiske. Ali celo skiciral. In kdo ne mara umetnikov, ne?

Grk naj bo! In ob osmih naj gre na vlak! Yay!

(Ker karizmo je, kot se je izkazalo, pozabil doma).

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev