Nisem hipster, materevam. :)

Baje sem hipster, ker premorem tumbrl in ker sem se včeraj končno vdala in si naredila twitter. Ampak vse zanikam, majkemi :mrgreen: I feel strongly against such indie freeks. Judmental? Malce, kadar gre za hip ppl. Jaz nosim obleke iz tega stoletja in poslušam muziko z nekoliko več razbijanja – I shall say no more, this can go on forever. Enivej @MissMayozi, če koga zanima. Čif, čif.

Some other recent pics:

nevihta včeraj:

and zi new runnin’ shoes…

Naročnik zgornjega oglasa je @MissMayozi :P Haha. Ne, ampak srsly, verjetno se bo tam veliko bolj frekventno kaj od mene, ker sem ratala lenivec in se najrajši izražam v kratkih stavkih oz., če je že kaj za izlit, v romaneskhih fb statusih. The social networking, the horror. :mrgreen:

Ajde, beremo. Tuki, tm…

  • Share/Bookmark

1 komentar

April’s fool. Zakaj končati s prvim v mesecu, če si lahko bedak all the time.

Žio.

Moja laptop kamera je očitno doživela bridek konec. Grrr. Lahko se pridruži slušalkam. Pa ravno, ko sem hotla nabavit mikrofon. In… you know… nove slušalke. A mi lahko kdaj kaj dela, prooosm?! Po možnosti istočasno.

Bolj malo se javljam zadnje čase. Lena sem. In dolgočasna. Lahko bi seveda 24/7 bemtila čez druge, ampak kje je smisel… Lahko bi tud čez sebe, itak,. To je ta značilnost nas vase dvomečih vse analizarijočih bitij, ki vedo, da se ne cenijo dovolj, a se kljub temu še vedno… očitno ne cenijo dovolj. Me je pa ta mesec srečala pamet pri vsaj dveh stvareh. Nehala sem obsesirat o nekem tipu, za katerega mi je končno svanulo, da nikoli ni bil vreden moje pozornosti in nehala sem kadit, ker… sem pač nehala. I have my reasons.  17 dni je od tega in prekšila sem se 2x (meaning 2 čika, ne 2x po škatlo, or sth) in Allen Carr ne bi bil ponosen name. Ja, to ni nikakršen način, moja volja je očitno šibka in čiki or, in his words “beštija v meni” me imajo pod kontrolo.

No ja, da ne bomo tako dramatični. Meni je jasno, da so zmanjševanje, priložnostno kajenje in podobne bedarije le slepljenje samega sebe. Ampak jbg, pila sem prvič po tej resoluciji, in pila sem se v mojem primeru skoraj po pravilu bere napila in v takem stanju ponavadi  odletijo skozi okno še kakšni dosti bolj trdni sklepi, tko da ja. Očitno ne bom več hodila ven. Nekaj časa. And I don’t mind at all. Ljubljana je itak lame. Al pa hodim na napačne kraje. Al pa sem sita svoje družbe. Ne vem. All of the above, najbrž.

Kar se tiče te Carrove slavne knjige… Prebrala sem jo bolj iz firbca, ker sem vidla da se veliko piše v njej, brez kakšne posebne vere, da bi me čudežno ozdravila česarkoli in naj povem, da škodit na noben način ne more. V bistvu deluje kot nekakšna hipnoza, ker so neki stavki v smislu, bedak si, cigarete ti ne prinašajo nič dobrega in podobne stvari, ki jih itak veš, ponovljene tolikokrat, da… ne vem. Jaz sem se odločila, preden sem šla to brat in torej ne vem v kolikšni meri točno je stvar pomagala, ampak as I said, škodit ne more. Že to, da se odločiš stvar sploh prebrat je verjetno veliko. Ne kot npr. zadnjič, ko se se zbudila pri kolegu in je imel na nočni omarici natisnjeno zadevo, ki mu jo je prinesla zaskrbljena mati, on pa je ošvrknil tri strani in sklenil, da bo stvar prebral…  nekoč.

In ja… KOLEGU. I shit you not. Mislm, no, bivši, al kaj je izraz. Še to v bistvu ne. Nekaj izpred dveh let, pač šla sva skupi domov, živi ene dve ulici pred mano in jaz sem bila dovolj out of it, da se mi ni dal pešačit do doma. In spet, I shit you not. Človek se je hotel neki stiskat, pa sem ga z levo nogo suvereno odrinila na drugo stran postelje. Go away, pa to. Mislim, da sem zamomljala nekaj o tem, da me njegove kosmate noge špikajo in naj se prijazno odstrani. To so te prepričljive izjave, smooth maja, smooth. Haha.

Drgač pa… o čem sem sploh hotla pisat… Ne vem, dons sm pokasirala eno 10ko in od diplome me ločijo še trije izpiti. Trenutno mam za rodit še dve seminarski, zraven malo tudi služim pare, pišem, vse od doma in zdaj, ko se rahlo izbjegavam tudi kavic (pa ne zaradi kave same, to mi sploh ni muka pit, malo se še navajam na idejo, da bi kdo kadil zraven mene, ampak ja, svečano obljubljam, da ne bom nikoli ena tistih bivših kadilk, ki potem maltretira vse okoli), sem ratala rahlo prevelik zapečkar za moj okus, but hey, this too shall pass. Laufam edino. Morala bi več, ampak ja, laufam. In razvila sem rahlo obsesijo na Nestea zeleni čaj. :)

Sestra pa se že en teden uči za nek strokovni izpit, ki ga ima jutri in trenutno je v tistem mrzličnem  bipolarnem stanju, ko niha med totalno paniko in napadi smeha, tako da neizmerno uživam. Recimo, da je potencirana različica sebe, kar bo v morebitnemu zvestemu bralcu sprožilo rdeči alarm. Na primer, ko zjutraj odpre okno, ko še spim in v sobi kar naenkrat  temperatura pade za 10 stopinj. Primer konstruktivnega dialoga z njo (m being moi and s being sister dearest):

m: “zapri okno, a si zmešana, zmrzujem, HALO.”

s: “sej je sred dneva.”

m: “rano jutro, ne dan, aha.”

s: “zame je dan.”

m: “no, ugl, tud sred dneva je lahko mrzlo.”

s: “ja, ampak ni mrzlo.”

Ali pa zadnjič, ko me je zbudila s nekim ropotanjem in sem se napol v spanju začela dret nekaj v smislu: “Kaj sledi, činele?!!” Hahaha.

Toliko – dobranja oz. do naslednjega izpada! ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Vileda fewer

Em, okoli 23. ure sem usodno zakorakala v kuhinjo, misleč, da grem pomit par krožnikov in eno ponev, ki je ostala od večerje. Malo sem vedela, da me bo zgrabil eden mojih redkih, a vedno ekstremnih in intenzivnih napadov pucanja. Pomila sem posodo in opazila popolnoma umazan štedilnik (opazim ga sicer velikokrat, a ga ignoriram, ker je to nekako njegovo naravno stanje)… Naenkrat sem se spremenila v pošast z rokavicami, ki z vimom posipa vse okoli in s krpo napada površine, ki se jih čistilna sredstva niso dotaknila, po moji strokovni oceni, že nekaj let… V bistvu lažem, pred tem me je zgrabil napad pospravljanja posode v omare, šele potem sem zapopadla štedilnik (kar je trajalo, ker je plinski in….velik…).

Ooonda sem v slogu karate kida s krožnimi gibi očistila omare (in roče, moj bog, roče!!), hladilnik in jedilno mizo. Po tem intenzivnem druženju z vsemi pohištvenimi elementi sem zagledala smeti, ki so ležale na tleh in me nesramno nervirale. Zapodila sem se v predsobo, zagrabila metlo in smetišnico (za sesanje je bilo, smrc, že prepozno) in pometla kuhinjo ter ob tem razdražila ubogega nič hudega slutečega mačka, ki je cel ogrožen gledal najprej metlo, nato pa mene, s tistim ciničnim “nekomu se je odpeljalo” pogledom-

Tla so bila torej spredenana in v svojem cleaning frenziju sem stala tam, sredi kuhinje, zgubljena, iščoč novo žrtev – našla sem jo v fotrovi krami, s katero je zavzel prej omenjeno “jedilno” mizo, ki jo je meni nič-tebi nič preobrazil v svoje delovno območje polno risarskih potrebščin, listov, zvezkov ter dnevni štab, v katerem visi na telefonu in ob živce spravlja vse okoli – tiste, ki bi radi območje kuhinje uporabili za – oh, i don’t know – kuhanje, a se moramo ob tem samopoškodovat pri hakljanju čez njegove računalniške in druge kable ter si pomrmravat v brk, da naj si izolira klet, garažo ali pa sosedovo uto, samo naj, v vsakem primeru, izgine od tu. Aja, a še pomnimo, da je sicer arhitekt? Mati tudi. Ohja. V glavnem, pod njegovo improvizorično pisarno sem uštulila nek moji materi dragocen prt, v upanju da ga bo to odvrnilo od teh njegovnih “delavnic”, kuliji se lahko razlijejo in to, mati mu bo težila, in to.

Na poti do postelje sem v kopalnici še nahitro s čistilom splaknila umivalnik in se končno upokojila v sobo, ter, what the hell, rodila še nek članek za šiht, zdj obviously pišem še ta post, all wired up in razmišljam, da bi se nemara lotila še popravljanja seminarske naloge. Popravljanja ste prebrali, ja, brez S, I’m no psyho.

Zdaj pa počakajmo dva dni, ali pa bolje, enega in pol, preden se začne cenjena mati spet ignorantsko zdirat name, da nikol nič ne naredim doma.

Mogoče bi morala ubrat fotrovo taktiko. Prijet lonec ali dva, v trenutku, ko gospa pride iz službe, zapozirat z viledo v roki in nato pol ure z napihnjenimi prsmi čuvat pomit teritorij in se na vsakega, ki seže po kozarec/vilico/krožnik stuliti: “za nobenim več ne bom pomival!!!”, ter za “podvig” zahtevat medaljo.

Not my style, though. Nisem dovolj počena za to familijo.

*Tukaj lahko vnesete sanjarjenje o svojem stanovanju*

Eh, grem kr spat, sem se odločla. Lata’ :mrgreen:

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Zemlja, otvori se

Js sem en socially awkward pingvin. Rabla ene 4 poskuse, da sem zadela tisto precej veliko španjo na volilni škatli, ker je med starejšimi gospemi in gospodi, ki sem jih navajena, da delajo na volitvah, sedel en hud model. Brukeee.

Hahaha.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Random drobtina

O jao, sestra mi pametuje o sporočilni vrednosti komadov… Ona, ki ma na repertuarju par slovenskih, dalmatinskih in yu-rock vižic pa kakšno tujo plesno štanco; zdj pa uibr doživeto poje Runaway train, k je en najbl in your face komadov; res globočine globočin – za tak tekst skp vržt morš bit genij v možgane… btw, s to deep filozofijo z lahkoto pod roko odnese še trofejo za človeka z najmanj posluha daleč okoli.

No super, nasledn komad: Faraoni. K bo zdj pršla nazaj, slišala to, padla v nostalgijo, zbrskala kšn predpotopen cd in me posiljevala s Faraoni na repeat. I see black future :S :) )

Note to self: investiraj v boljše slušalke.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Sanjala sem Sanje

Tole je brezveze in čizi, da ne bo slučajno kdo fasal sladkorne na moj račun (ne gre za tipičen mayozi post). Samo tko živo in blesavo sem sanjala po dolgem času ene približno gud sanje, zato sem jih morala napisat nekam samo zaradi tega dejstva. V bistvu tega niti nisem imela namena objavit, samo ajde, če sm že naklofala stvar…

Visok, nekih deset let starejši, svetlejših las in glasbenik. Niti ne tako zelo suh, a tudi niti približno debel. Noben maneken torej, a z veliko karakterja, ki se ga je razbralo že iz obraza. Kakšne blodnje, kakšne sanje… Prve tako pristne, realne in po dolgem času tudi ene, če se že ne upam trditi edine, v katerih (in po katerih) sem se celo počutila srečno. V nobenih sanjah se nikoli ne počutim tako, ampak te vedno služijo kot kanvas za izrisavanje mojih negotovosti. In najbolj ironično – tudi tukaj sem jih imela; negotovosti… Ampak sem se z njimi spopadala na nek zelo zrel, lahko bi rekli moder način. Niso me ogrožale in niso me motile.

Bila se jaz. In upala sem si. Delala sem nove stvari in ja, bila sem pogumna. In bilo je tako čudaško resnično in ob tebi sem se počutila tako zelo drugače. Čeprav nikjer ni bilo nekih eksplicitnih prikazov ljubezenske zveze, stvar je bila sveža in s tem moškim, ki sicer ni bil vizualno podoben nobenemu iz mojega realnega življenja, ne v vizualnem, ne prav zares v kakšnem drugačnem smislu, sem čutila takojšnjo povezanost.

Udeležila sem se nekega šova glasbenih talentov in bivali smo v nekem hotelu in nisem bila najboljša pevka, solidna, ampak ne najboljša in na koncu me je zdelal prehlad, na sebi sem imela neko belo majico, eno tistih, ki se zgoraj zaključuje z nekim čipkastim vzorcem s pikami in neurejeno frizuro, za katero je očitno zmanjkalo časa. On je bil nekakšen koordinator talentov in pesmi je imel zabeležene na cdju,  ob katerem smo potem peli. Hotela sem spremeniti svojo pesem, a ni bilo več možno. Vse se je odvijalo tako hitro…

Sedeli smo naključno razporejeni po neki sobi in delali običajne stvari. Ko je posameznik zaslišal svojo glasbo je začel peti, in gibati na nekaj, kar je delovalo kot precej improvizirana koreografija. Cel čas sedenja na nekem turbanu sem pozabljala, kateri komad sploh zdaj pojem in kakšno je besedilo. Hotela sem Wheels od Foo Fightersov, a na CD-ju je bil nek drug, ki se ni tako dobro skladal z mojim glasom, nisem ga mogla dobro odpeti. Times like this ali nekaj podobnega.

Ko sem začela peti se me je lotil še prehlad, nos sem imela popolnoma zamašen in vse skupaj sem odpovedala po dveh kiticah, pogledala  sem k njemu in na obrazu se mu je kazala neka mešanica razočaranja in jeze. Ne toliko zato, ker ni hotel, da grem domov, ampak ker je vedel, da sem boljša. No ja, uvrstila sem se med najboljših 46 nekega šova in v tem krogu izločanja pač letela ven.

Nekaj sem vendar dokazala. Nisem zanič. In vseeno mi je bilo, kako bo vseskupaj videti na televiziji. Pravzaprav sem bila sigurna v to, da bom izpadla razumno in pametno. (Kar je tudi jako redko. Wow, sigurnost vase? In jaz sanjam o tem? Ne preganjajo me kompleksi? S spuščeno zapornico do podzavesti in vse? Reallly, for reals??)

Sodila sem torej med 64 ali 46 ali kolikoržekoli najboljših. a imela sem občutek, da če bi dala vse od sebe, bi naredila to izločevalno avdicijo pozitivno, vendarle ni bilo tako težko izstopati iz povprečja in tistih na malo bolj pozitivni strani povprečja (wau. cel svet ni boljši od mene. wow.  novošć; pridna, pridna…).

Prišla sem se torej poslovit k njemu, ker sem odhajala domov in vmes, ko sem sprehajala po njegovi sobi tako, kot da sem doma, sva se pogovarjala o izločitvi. Gledala sem njegove kitare, vzela sem dvojno, ki je počivala v kihinji ki se je podaljševala v pisalno mizo (?! haha) in vprašala kar je bilo očitno: “A je tvoja?” (How stupid was that there?). Aja, in to stanovanje je bila v bistvu hotelska soba, čeprav je izgledalo tako zelo domače.

Naslednja stvar, ki se jo spomnim je, da sva se peljala k meni domov, v neko belo, majhno enonadstropno hišo in tega, da nekako nič ni bilo pomembno, ker sem imela tebe… eee, njega :P In čeprav še nič ni bilo, sem vedela da nekaj bo. Soon. Ker si me me je (stvar kar naprej hočem pisat v neki formi ljubezenskega pisma. a looh? was goin’ on with me?) gledal na poseben način. In ker sem se zraven tebe počutila tako zelo varno. Doma sem se najprej rutinirano skregala s  sestro, nekaj glede čevljev in tega kako sem ji ukradla nekaj, kar ji seveda nisem in ti si vmes pil belo vino v kuhinji; najprej iz enega, potem pa še iz malo lepšega kozarca. Vsakič iz drugega; jaz pa sem nagnila 0.2 dcl Jacka Danielsa, ker je moj brat slučajno prišel mimo s tremi steklenicami viskija.

Bil je majhnen, brez pravih ciljev in rahlo okrogel (neka zelo potencirana podoba realnosti torej) in stvar je izgledala tako čudno. A niti za sekundo ni zaskrbelo, kako boš gledal na to, ker se v sebi vedela, da me ne boš ničesar obsojal, da boš razumel (eto, spet. jebeš. stvar sem očitno v originalu pisala tej figuri moje podzavesti, pa naj tko ostane. zdaj samo dodajam komentarje in to. ker je stvar res jebeno osladna). Naenkrat sem imela na glavi dve kitki, malo svetlejše lase na sebi pa športno bundo in v roki hokejsko palico, čeprav sem te le pospremila le dol po stopnicah, pred vhod.

Odhajal si domov, čeprav sva v bistvu odhajala domov. Spodaj pred vhodom sva se še usedla in kar naenkrat postala del neke reklame, bilo je za zavarovalnico ali nekaj takega in hiša je  bila kulisa, midva pa ena izmed tistih srečnih lepih ljudi, ki jih pač vidiš v televizijskih reklamah, ki so okoli naju, no, z nama, poplesavali govoreč nek slogan in se na koncu začeli vsi vzklikati “srečno novo leto!” ali “vesel božič!” oziroma nekaj podobnega.

Zadnjega kar se spomnim je, da sva odpeljala stran, stran od tiste majhne hiše, stran od tistih čudnih ljudi.

Sanjala sem jebeno LJUBEZEN. Mogoče pa le nimam tako izkrivljenih predstav in mogoče ne bom celo življenje lovila nekih prenapihnjenih nadutih kretenov nezmožnih čustvene povezanosti ali kakršnegakoli razvoja na kakršnemkoli nivoju, ko smo že pri tem.

And it’s fucking good to know that. SOOOO, so good.

Da bi le bila stvar preroške narave.

Dons je en tok čuden dan, a je to sploh potrebno dodatno izpostavit? :mrgreen:

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

8.00

Zbudilo me je obsvestilce, da imam zaključeno oceno. — 7. Lupanje z vrati me torej le ni pogubilo. :mrgreen:

Sploh pa sem se danes zbudila v tako kičasto idilo. Pri kolegu na kavču. Nekdo je bil dovolj prijazen in name zabrisal neko odejo:) Kolega Jack pa kolegica kitara. In Muca copatarica, haha. Vem samo, da smo ob petih še kuhal špagete, pojedl, pol me je pa počas zmankal. Očitno sem proslavila stvar že pred rezultatom. Tko se to dela. Pozitivne predikcije. Pozitiven rezultat. Just sayin’ :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Fuck the authority

In gladko zajebi sebe v procesu. Če povzamem zgodbo vnaprej – ostati diplomatski je v nekaterih situacijah pač znanstvena fantastika. In za božjo voljo, izogibajte se sestankom v času hormonskega rollercoasterja. Vsaj tistih, ki že sami po sebi vodijo v slepo ulico.

Tole zgodbo lahko brez posebnega obotavljanja umestim tam zraven tistih treh spodletelih poskusov opravljanjanja vozniškega izpita in tistega četrtega, ko sem ga končno naredila; ne vem kateri je bolj smešen/sramoten/bizaren, karkoli že. Zavoljo odlično izvežbanega potlačevalnega mehanizma sem to ekspresno pozabila in priredila. Če posežem še malo globlje v zgodovino se pravzaprav sledeča pripoved bolj približa tistemu incidentu v osnovni šoli, ko mi učiteljiča slovenščine ni hotela zaključiti ocene navzgor na štirico oz. petico in sem na v dušo pekočo nekrivico odreagirala tako, da sem v zrak pognala dva zvezka in tistih nekaj listov, ki so bili na mizi ter histerično zdrvela v wc. Težko torej trdim, da v meni ne najdete drama queenovske žilice, čeprav gre tu za bolj izjemne zgodbe, kot kaj drugega. Recimo, da se alergično in burno odzivam na krivico. Pa še to tisto skrajno. In recimo, da sem mislila, da z leti te zadeve diplomatsko zatreš in z lahkoto obvladaš. Dokler nisem nekega dne pobegnila iz dežurne ordinacije očesne klinike, kjer me je neka totalitarka od zdravnice obtožila odsotnosti razuma, ker hodim tja zapravljat njen dragocen čas, čeprav so mi na urgenci dali taista navodila in odvihrala ven hlipajoč “hvala za nič, očitno sem prišla po diagnozo hipohondra”, polslepa na desno oko. In ne, to ni zgodba, katere se imam olajšati, čeprav bi lahko samo teh zdravniških iz rokava povlekla še kar nekaj…

Torej, ostalo mi je še nekaj izpitov in diploma. Z enim posebnim od njih se ubadam že dve leti. Če se bralci, ki tu niste prvič, spomnite tistega fiaska lani z obtožbo plagiatorstva, ker mi je ušlo citirati en ušiv odstavek (za kar sem se opravičila, popravila, I’m only human, pa to, show some mercy; ne, adijo, se vidmo drugo leto…) Okej, požrla, prebolela, profesor jeseni umrl, prevzel nekdo drug, jovo na novo, naredi še enkrat. Bolš? Ne. Ne. Človek bi si morda mislil, ampak ne. Priskutila se mi je še zadnja oblika ljubezni, ki je meni morda bivala do tega predmeta, nekdaj, daleč nazaj. Mislim, zgodba je dolga in mučno mi je razlagat o vsem skupaj. V glavnem oddala stvari še enkrat in prejela bizarno porazne ocene, ker so kriteriji to leto s pomočjo nekoga posebnega zrasli na tako raven, da bi še tisti, ki se profesionalno ukvarja s tem področjem verjetno balonsiral med kakšno šestko in sedemko. Amater like moi pa zabingljal pod pozitivno lestvico. Oh, happy day. Dobro, res je, da ne živimo v času, ko bi bil trud enakovreden rezultatom, ampak c’mon, jaz nevem več, kaj potem lahko naredim. Se neham trudit? Rezultati bi bili očitno isti. Mislim, tist, ko oddaš projekt, vložiš cel kup truda, stvar mogoče res ni popolnost, ampak ker je številke 1-9 očitno pojedel nek cifrožer, obstajata samo dve skrajnosti in jaz očitno obvisim na ničli. Na istem izkupičku kot nekdo, ki je medtem, ko sem jaz izdelovala svojo nalogo, praskal rit in ni oddal ničesar. 0. Hvala lepa, res.

Gre pa seveda tudi zato, da obstajajo ljudje, ki so odkrili življenjski smisel v grenjenju usod drugih. Pač tisti, ki jim ni za dobrobit študentov spljoh; tisti, ki kratkomalo hočejo zajebat čimveč ljudi čimbolj suvereno. Pa še majhna drobtina ironije: lani sem pri tem človeku opravila nek drug predmet z desetko. Največ točk sem imela v letniku. Človek je deloval normalno, tudi na GU sem bila parkrat pri njemu.

S tem nočem povedat, da sem piflarka, za povprečje mi visi tako globoko dol, da bi lahko ambicije skakale bungie; ali pa da kakorkoli enačim ta dva predmeta. Hočem povedat, da se je človeku očitno nekaj zgodilo v življenju, ker jaz se ga takega ne spomnim. Sej se vedno trudim vsakega razumet. Pa tudi to, da imajo ljudje slabe dneve mi je jasno. Vem tudi, da mi dotični predmet ni tuj in da bi lani, če pač ne bi bilo tistega na koncu pokasirala vsaj 8. Letos pa mi je pol nalog, ki sem jih oddala  zavrnil in končna stvar je ocenjena tam pri minimumu. Okeeeej. Pustmo to, da sem že tako na koncu z živci, ker dvakrat vlagam trud v isto stvar… In izkupiček vsega, kar sem letos naredila niti 6 ni? C’mon. Vseeno mi je, vem sicer, da si zaslužim vsaj neki 2 oceni več, ampak vseeno mi je. A lahko naredim to stvar in začnem pisat diplomo? A lahko diplomiram?

Ta zadnja stavka bi lahko v bistvu dala v navednice, ker sta točno to, kar sem začela živčno mrmrati, ko se je pogovor na govorilnih urah prevesil v drugo polovico. Takrat, ko mi je solza že stopila v oko in so v moj sicer spodoben besednjak prilutale besede “trivialen predmet” s katerim se “jebem že dve leti”. Classy ali več o tem kako izpasti neuravnovešen psihotik:

Pred kabinet sem prišla pol ure pred začetkom GU in pred mano je že bilo nekih 7 ljudi. Po zenovsko sem v roke prijela knjigo in se zatopila v – kot sem ugotovila – rahlo preveč melanholično knjigo za ta dan. Hodnik se je vmes napolnil do zadnjega kotička. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo tam vsaj 40 ljudi, vsi so čakali NANJ. Ob polni uri je ratala tišina in “priljubljena” figura se je prebila do kabineta. Dve uri techno žura jajčnikov kasneje, po trdi borbi za obstanek v vrsti in nekih dveh kurah, ki sta se urinili s tako bednim izgovorom, ki mu lahko nasede samo naivnež mojega kova, sem končno prišla v pisarno. Vljudno, umirjeno. Še glas sem preoblikovala v neko bolj žametno in razumevajočo različico. Situacije sem se nameravala lotiti elegantno in ponižno. Take nas imajo najrajši.

To mi je uspevalo ravno do takrat, ko je začel z vehementnimi gibi s flomastrom črtati čez moje izdelke in utemeljevati oz. – to bi bila slaba oznaka tega početja – trditi da so zanič. Jaz sem sicer davno pozabila na vse argumente, ki sem jih doma pripravila v obrambo in začela kontrirati z izjavami kot so “kaj pa je to, če ni to to?”, ker so bile stvari meni tako jasne in očitne, da sem jih pozabila obelodaniti in si razburjeno v brk pomrmravala podobne nesmisle. Drugič si bom resnično prinesla list z vsem tistim, kar sem nameravala povedati pa naj izpade še tako čudno.

Ko je tempreratura dosegla višek in se njegovo prepričanje ni primaknilo niti za milimeter in sem izvedela, da mi do pozitivne ocene manjka točka in pol in torej kaj vse moram  SPET še enkrat oddati, sem padla v nek napad kimanja in odšla ven, pri tem pa mi je – wait for it – roka zaradi razburjenosti refleksno ušla in uboga vrata kabineta sem zaloputnila tako močno, da se je streslo celotno jebeno nadstropje. S solzami v očeh sem odvihrala po hodniku, vedoč, da sem se to potezo verjetno za vedno porinila v drek in polušala tihe vzklike tistih čakajočih ljudi, kot so “legenda”. Naredila sem tisto, kar si je vsak od njih želel in česar nihče pri zdravi pameti seveda ne bi realiziral. Hail to me, the queen of fools. Dodajte temu še ubijalske trebušne krče in dobili boste približno atmosfero tistega dne. Hormoni so situaciji vsekakor dodali svoje.

Tako butasto se bržkone še nisem počutila, ko sem odhajala s faksa. Kot da je za mano neka filmska scena, ki je preveč nerodna, da bi jo lahko še kdaj pogledal. Postala sem senzacija drugega nadstropja. Medtem ko sem se spodaj oblačila, sem slišala, da so nekateri klicali kolege po telefonu: “Česa takega še nisem videl. Ena je objokana odvihrala ven. Vrata so se stresla tako, da je odletel omet.” – no, slednje resnično upam, da je dramatično napihnjena izjava.

No, na stvar nisem ponosna, ampak če bi slišali nekatere izjave tega človeka ne bi bili začudeni, da lahko nekomu uide podobna reakcija, ki na tako ustanovo ne sodi, ampak tja definitivno ne sodi niti tovrsten odnos do študentov. Očitno so mi ta konkretna polena prihranili za absolventsko leto, ker imam nekaj več časa in je normalno, da ga posvetim takim stresnim življenskim lekcijam in ugotavljam, kako hitro si nič na koliko različnih področjih. Moja samopodoba je v procvjetu, baš.

V glavnem jutri grem stvar optimistično oddat v nabiralnik in upat, da je vse skupaj izpadlo hujše v moji glavi kot v realnosti. Khm.

-good to be back btw…

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Neee no

Nisem živčna zarad izpitov, it’s you, it’s you. FAK.

You make me dizzy, running circles in my head
One of these days, I’ll chase you down
Well, look who’se going crazy now?
We’re face to face, my friend
Better get out, better get out

You know you make me break out
You make me break out
I don’t want to look like that
I don’t want to look like that

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

1 komentar