Arhiv za kategorijo švic

Panika, panika. Vzame vse… in vzame vse. In čisti telo.

Zadnji trije izpiti so se mi zvalili v dva dneva naslednji teden in vsak dan se zbujam s precejšnjim paničnim napadom. Tudi hrana ne ostaja prav dolgo v meni, če veste, kaj mislim. Ja, ja, sej poskušam bit mirna in vse, ampak moji možgani so precej neposlušna tvorba. Še  en teden in nastopili bodo Maji bolj prijazni dnevi. Tomideli. Do takrat pa nekaj slik. In fak, spet me na wc. Grrr.

Mikey, čikelsn zi pred kućo.

June 3rd: Take novice me vedno tok nasmejejo :D Vsak mesec raztrelijo vsaj en kufer. Nazadnje so ga v Fužinah, če se prov spomnm, ko je žena zabrisala moža iz stanovanja in vrgla njegov šit čez okno, pol so pa sosedi klical policijo, ker so iz sumljivega kovčka gledal kabli. A jadnik je bil nek električar, haha. :) Da ne bi slučajno kje pozabil nahrbtnika otroci, preden boste ugotovil, da ste brez, bo že raztreljen.

June 6th: Hm, hm. Loh bi počakala hokej dons, če že taka legendarna stvar visi v zraku. Bom se probala učit do 2h in pol ne crknt še nadaljni dve uri. Challenge accepted! :)

June 9th: Ko bom premožna gospa, bom mela najbl žeščo električno kitaro in panic room, kamor se bom v težkih trenutkih zapirala in svirala grunge.
No tko, vsaj glede nekaterih stvari imam kristalno jasno vizijo. Lahko sem pomirjena. :D

June 9th: Kok mi dons dogaja. Najprej sem napadla kitaro z ubr patetičnimi komadi, pol sem pa čist preveč doživeto, overdoing it, pa to, prišejkala do kopalnice, kot da sem lihkar pobeglna iz high school mjuzikla, alpakej;

“Gave you all I had and you tossed it in the trash, tossed it in the trash, you did. To give me all your love is all I ever asked ’cause what you don’t understand is I’d catch a GRENAAAAAAADE for ya!!!!”

In pol se tko fotr prikaže iza vogala s čist prestrašeno faco.
Hahaha. Umrla sem od smeha.

Nisem vedla, da je bil še kdo v prostoru, LOL. :)

June 10th: Včasih me določeni ljudje na tem facebooku res presenetijo s plehkostjo. Kot kakšni vprežni konji, ki vidjo samo v eno smer… jebeni snobi. Mislijo, da so z eno izobrazbo, ki ima nek pridih elitnosti, boga za jajca prjel, ampak ene širše perspektive na svet, ali pa na same sebe v prvi vrsti, pa nikol ne bodo imel. Študirite tiste svoje pomembne fakse in se pomirite s svetom, js resnično ne vem, zakaj je treba družboslovce nenehno dol tlačt pa kao primerjat neke zahtevnosti študija. Pa komu zdj jst smetam in zakaj? Če kej, boste od moje “meglo-mešajoče” riti dobr zaslužl, ko me ta butasta netolerantna družba pripelje na rob in bom naredila kakšno neumnost, boš lahko moj odvetnik, zdravnica; bom dober posel, do takrat pa dejte mer, pliz, pa spunktirajte ta našopirjena pljuča, ker ste bizarni.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.

Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Vileda fewer

Em, okoli 23. ure sem usodno zakorakala v kuhinjo, misleč, da grem pomit par krožnikov in eno ponev, ki je ostala od večerje. Malo sem vedela, da me bo zgrabil eden mojih redkih, a vedno ekstremnih in intenzivnih napadov pucanja. Pomila sem posodo in opazila popolnoma umazan štedilnik (opazim ga sicer velikokrat, a ga ignoriram, ker je to nekako njegovo naravno stanje)… Naenkrat sem se spremenila v pošast z rokavicami, ki z vimom posipa vse okoli in s krpo napada površine, ki se jih čistilna sredstva niso dotaknila, po moji strokovni oceni, že nekaj let… V bistvu lažem, pred tem me je zgrabil napad pospravljanja posode v omare, šele potem sem zapopadla štedilnik (kar je trajalo, ker je plinski in….velik…).

Ooonda sem v slogu karate kida s krožnimi gibi očistila omare (in roče, moj bog, roče!!), hladilnik in jedilno mizo. Po tem intenzivnem druženju z vsemi pohištvenimi elementi sem zagledala smeti, ki so ležale na tleh in me nesramno nervirale. Zapodila sem se v predsobo, zagrabila metlo in smetišnico (za sesanje je bilo, smrc, že prepozno) in pometla kuhinjo ter ob tem razdražila ubogega nič hudega slutečega mačka, ki je cel ogrožen gledal najprej metlo, nato pa mene, s tistim ciničnim “nekomu se je odpeljalo” pogledom-

Tla so bila torej spredenana in v svojem cleaning frenziju sem stala tam, sredi kuhinje, zgubljena, iščoč novo žrtev – našla sem jo v fotrovi krami, s katero je zavzel prej omenjeno “jedilno” mizo, ki jo je meni nič-tebi nič preobrazil v svoje delovno območje polno risarskih potrebščin, listov, zvezkov ter dnevni štab, v katerem visi na telefonu in ob živce spravlja vse okoli – tiste, ki bi radi območje kuhinje uporabili za – oh, i don’t know – kuhanje, a se moramo ob tem samopoškodovat pri hakljanju čez njegove računalniške in druge kable ter si pomrmravat v brk, da naj si izolira klet, garažo ali pa sosedovo uto, samo naj, v vsakem primeru, izgine od tu. Aja, a še pomnimo, da je sicer arhitekt? Mati tudi. Ohja. V glavnem, pod njegovo improvizorično pisarno sem uštulila nek moji materi dragocen prt, v upanju da ga bo to odvrnilo od teh njegovnih “delavnic”, kuliji se lahko razlijejo in to, mati mu bo težila, in to.

Na poti do postelje sem v kopalnici še nahitro s čistilom splaknila umivalnik in se končno upokojila v sobo, ter, what the hell, rodila še nek članek za šiht, zdj obviously pišem še ta post, all wired up in razmišljam, da bi se nemara lotila še popravljanja seminarske naloge. Popravljanja ste prebrali, ja, brez S, I’m no psyho.

Zdaj pa počakajmo dva dni, ali pa bolje, enega in pol, preden se začne cenjena mati spet ignorantsko zdirat name, da nikol nič ne naredim doma.

Mogoče bi morala ubrat fotrovo taktiko. Prijet lonec ali dva, v trenutku, ko gospa pride iz službe, zapozirat z viledo v roki in nato pol ure z napihnjenimi prsmi čuvat pomit teritorij in se na vsakega, ki seže po kozarec/vilico/krožnik stuliti: “za nobenim več ne bom pomival!!!”, ter za “podvig” zahtevat medaljo.

Not my style, though. Nisem dovolj počena za to familijo.

*Tukaj lahko vnesete sanjarjenje o svojem stanovanju*

Eh, grem kr spat, sem se odločla. Lata’ :mrgreen:

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Zemlja, otvori se

Js sem en socially awkward pingvin. Rabla ene 4 poskuse, da sem zadela tisto precej veliko španjo na volilni škatli, ker je med starejšimi gospemi in gospodi, ki sem jih navajena, da delajo na volitvah, sedel en hud model. Brukeee.

Hahaha.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Fuck the authority

In gladko zajebi sebe v procesu. Če povzamem zgodbo vnaprej – ostati diplomatski je v nekaterih situacijah pač znanstvena fantastika. In za božjo voljo, izogibajte se sestankom v času hormonskega rollercoasterja. Vsaj tistih, ki že sami po sebi vodijo v slepo ulico.

Tole zgodbo lahko brez posebnega obotavljanja umestim tam zraven tistih treh spodletelih poskusov opravljanjanja vozniškega izpita in tistega četrtega, ko sem ga končno naredila; ne vem kateri je bolj smešen/sramoten/bizaren, karkoli že. Zavoljo odlično izvežbanega potlačevalnega mehanizma sem to ekspresno pozabila in priredila. Če posežem še malo globlje v zgodovino se pravzaprav sledeča pripoved bolj približa tistemu incidentu v osnovni šoli, ko mi učiteljiča slovenščine ni hotela zaključiti ocene navzgor na štirico oz. petico in sem na v dušo pekočo nekrivico odreagirala tako, da sem v zrak pognala dva zvezka in tistih nekaj listov, ki so bili na mizi ter histerično zdrvela v wc. Težko torej trdim, da v meni ne najdete drama queenovske žilice, čeprav gre tu za bolj izjemne zgodbe, kot kaj drugega. Recimo, da se alergično in burno odzivam na krivico. Pa še to tisto skrajno. In recimo, da sem mislila, da z leti te zadeve diplomatsko zatreš in z lahkoto obvladaš. Dokler nisem nekega dne pobegnila iz dežurne ordinacije očesne klinike, kjer me je neka totalitarka od zdravnice obtožila odsotnosti razuma, ker hodim tja zapravljat njen dragocen čas, čeprav so mi na urgenci dali taista navodila in odvihrala ven hlipajoč “hvala za nič, očitno sem prišla po diagnozo hipohondra”, polslepa na desno oko. In ne, to ni zgodba, katere se imam olajšati, čeprav bi lahko samo teh zdravniških iz rokava povlekla še kar nekaj…

Torej, ostalo mi je še nekaj izpitov in diploma. Z enim posebnim od njih se ubadam že dve leti. Če se bralci, ki tu niste prvič, spomnite tistega fiaska lani z obtožbo plagiatorstva, ker mi je ušlo citirati en ušiv odstavek (za kar sem se opravičila, popravila, I’m only human, pa to, show some mercy; ne, adijo, se vidmo drugo leto…) Okej, požrla, prebolela, profesor jeseni umrl, prevzel nekdo drug, jovo na novo, naredi še enkrat. Bolš? Ne. Ne. Človek bi si morda mislil, ampak ne. Priskutila se mi je še zadnja oblika ljubezni, ki je meni morda bivala do tega predmeta, nekdaj, daleč nazaj. Mislim, zgodba je dolga in mučno mi je razlagat o vsem skupaj. V glavnem oddala stvari še enkrat in prejela bizarno porazne ocene, ker so kriteriji to leto s pomočjo nekoga posebnega zrasli na tako raven, da bi še tisti, ki se profesionalno ukvarja s tem področjem verjetno balonsiral med kakšno šestko in sedemko. Amater like moi pa zabingljal pod pozitivno lestvico. Oh, happy day. Dobro, res je, da ne živimo v času, ko bi bil trud enakovreden rezultatom, ampak c’mon, jaz nevem več, kaj potem lahko naredim. Se neham trudit? Rezultati bi bili očitno isti. Mislim, tist, ko oddaš projekt, vložiš cel kup truda, stvar mogoče res ni popolnost, ampak ker je številke 1-9 očitno pojedel nek cifrožer, obstajata samo dve skrajnosti in jaz očitno obvisim na ničli. Na istem izkupičku kot nekdo, ki je medtem, ko sem jaz izdelovala svojo nalogo, praskal rit in ni oddal ničesar. 0. Hvala lepa, res.

Gre pa seveda tudi zato, da obstajajo ljudje, ki so odkrili življenjski smisel v grenjenju usod drugih. Pač tisti, ki jim ni za dobrobit študentov spljoh; tisti, ki kratkomalo hočejo zajebat čimveč ljudi čimbolj suvereno. Pa še majhna drobtina ironije: lani sem pri tem človeku opravila nek drug predmet z desetko. Največ točk sem imela v letniku. Človek je deloval normalno, tudi na GU sem bila parkrat pri njemu.

S tem nočem povedat, da sem piflarka, za povprečje mi visi tako globoko dol, da bi lahko ambicije skakale bungie; ali pa da kakorkoli enačim ta dva predmeta. Hočem povedat, da se je človeku očitno nekaj zgodilo v življenju, ker jaz se ga takega ne spomnim. Sej se vedno trudim vsakega razumet. Pa tudi to, da imajo ljudje slabe dneve mi je jasno. Vem tudi, da mi dotični predmet ni tuj in da bi lani, če pač ne bi bilo tistega na koncu pokasirala vsaj 8. Letos pa mi je pol nalog, ki sem jih oddala  zavrnil in končna stvar je ocenjena tam pri minimumu. Okeeeej. Pustmo to, da sem že tako na koncu z živci, ker dvakrat vlagam trud v isto stvar… In izkupiček vsega, kar sem letos naredila niti 6 ni? C’mon. Vseeno mi je, vem sicer, da si zaslužim vsaj neki 2 oceni več, ampak vseeno mi je. A lahko naredim to stvar in začnem pisat diplomo? A lahko diplomiram?

Ta zadnja stavka bi lahko v bistvu dala v navednice, ker sta točno to, kar sem začela živčno mrmrati, ko se je pogovor na govorilnih urah prevesil v drugo polovico. Takrat, ko mi je solza že stopila v oko in so v moj sicer spodoben besednjak prilutale besede “trivialen predmet” s katerim se “jebem že dve leti”. Classy ali več o tem kako izpasti neuravnovešen psihotik:

Pred kabinet sem prišla pol ure pred začetkom GU in pred mano je že bilo nekih 7 ljudi. Po zenovsko sem v roke prijela knjigo in se zatopila v – kot sem ugotovila – rahlo preveč melanholično knjigo za ta dan. Hodnik se je vmes napolnil do zadnjega kotička. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo tam vsaj 40 ljudi, vsi so čakali NANJ. Ob polni uri je ratala tišina in “priljubljena” figura se je prebila do kabineta. Dve uri techno žura jajčnikov kasneje, po trdi borbi za obstanek v vrsti in nekih dveh kurah, ki sta se urinili s tako bednim izgovorom, ki mu lahko nasede samo naivnež mojega kova, sem končno prišla v pisarno. Vljudno, umirjeno. Še glas sem preoblikovala v neko bolj žametno in razumevajočo različico. Situacije sem se nameravala lotiti elegantno in ponižno. Take nas imajo najrajši.

To mi je uspevalo ravno do takrat, ko je začel z vehementnimi gibi s flomastrom črtati čez moje izdelke in utemeljevati oz. – to bi bila slaba oznaka tega početja – trditi da so zanič. Jaz sem sicer davno pozabila na vse argumente, ki sem jih doma pripravila v obrambo in začela kontrirati z izjavami kot so “kaj pa je to, če ni to to?”, ker so bile stvari meni tako jasne in očitne, da sem jih pozabila obelodaniti in si razburjeno v brk pomrmravala podobne nesmisle. Drugič si bom resnično prinesla list z vsem tistim, kar sem nameravala povedati pa naj izpade še tako čudno.

Ko je tempreratura dosegla višek in se njegovo prepričanje ni primaknilo niti za milimeter in sem izvedela, da mi do pozitivne ocene manjka točka in pol in torej kaj vse moram  SPET še enkrat oddati, sem padla v nek napad kimanja in odšla ven, pri tem pa mi je – wait for it – roka zaradi razburjenosti refleksno ušla in uboga vrata kabineta sem zaloputnila tako močno, da se je streslo celotno jebeno nadstropje. S solzami v očeh sem odvihrala po hodniku, vedoč, da sem se to potezo verjetno za vedno porinila v drek in polušala tihe vzklike tistih čakajočih ljudi, kot so “legenda”. Naredila sem tisto, kar si je vsak od njih želel in česar nihče pri zdravi pameti seveda ne bi realiziral. Hail to me, the queen of fools. Dodajte temu še ubijalske trebušne krče in dobili boste približno atmosfero tistega dne. Hormoni so situaciji vsekakor dodali svoje.

Tako butasto se bržkone še nisem počutila, ko sem odhajala s faksa. Kot da je za mano neka filmska scena, ki je preveč nerodna, da bi jo lahko še kdaj pogledal. Postala sem senzacija drugega nadstropja. Medtem ko sem se spodaj oblačila, sem slišala, da so nekateri klicali kolege po telefonu: “Česa takega še nisem videl. Ena je objokana odvihrala ven. Vrata so se stresla tako, da je odletel omet.” – no, slednje resnično upam, da je dramatično napihnjena izjava.

No, na stvar nisem ponosna, ampak če bi slišali nekatere izjave tega človeka ne bi bili začudeni, da lahko nekomu uide podobna reakcija, ki na tako ustanovo ne sodi, ampak tja definitivno ne sodi niti tovrsten odnos do študentov. Očitno so mi ta konkretna polena prihranili za absolventsko leto, ker imam nekaj več časa in je normalno, da ga posvetim takim stresnim življenskim lekcijam in ugotavljam, kako hitro si nič na koliko različnih področjih. Moja samopodoba je v procvjetu, baš.

V glavnem jutri grem stvar optimistično oddat v nabiralnik in upat, da je vse skupaj izpadlo hujše v moji glavi kot v realnosti. Khm.

-good to be back btw…

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

There is shit and there is SHIT.

Prva dva tedna septembra sem odpikala vse obveznosti in spizdila na morje. To do some soul searching and stuff. Ta koncept je itak sfaljen… moja duša je polna prtljage prispela nazaj v Ljubljano. Mogoče še malo bolj napsihirana, pri toliko časa za razmišljat. Sem bila pa tudi pridna in doli napisala eno izpitno seminarsko in pol druge. Pol druge mi še ni uspelo oddati. Še vedno. Ker sem lena.

-tukaj naj bi bla ena top shit morska fotka, pa je ne morem vstavit, ker ni več placa. čakte, da pišem tehnikom. in potrpljenje, ker sem lena. zna trajat.-

Sem se pa vsaj spočila, kar je tud NEKI.

Ta naslov se sicer nanaša na jako neugodje, v katerem se trenutno nahajam in kateremu vzrok je moja trojno nabrekla faca.

Končno sem torej zbrala jajca, da se znebim še modrih čekanov na levi strani čeljusti, po tem ko so mi pred letom pa pol izruvali desna dva (tisti teden med morjem in tem surovim dnem pa sem bila itak podzavestno tečna, ker sem se, medtem ko so se normalni ljudje veselili – ne vem- študija v tujini, zadnjega skoka na lepše, žurov in podobno – jaz psihično pripravljala na moj veseli dan, ko mi bodo zmaltretirali polovico obraza in tedna, ko bom prikljenjena na posteljo).

Zdaj je sicer jasno, da se bo ta teden kačje razvlekel in nisem happy camper. Res nisem.

Zgodilo se mi je namreč to, kar se zgodi v nekih 5% nesrečnim fakrjem kot sem jaz. Stvar se je vnela, zagnojila, lice je potrojilo svoj obseg in se pretvorilo v trdo oteklino, ki ne gre nikamor; oz. se šele danes, se mi zdi, poooočasi premika tja, od kjer se je prislikala. I feel so special. Pizda. There are times, when you want to be the minority, and there are times you DON’T.

V glavnem, bašem se z antibiotiki, analgetiki in vsak dan hodim na menjavo traku v rani. Ta vikend je sploh zanimiv, ker s tem morim dežurne zdravnike , sestre in precej zabavam ob njihovim reakcijah. Večina se jih zdrzne, nekateri si nadanejo ksiht usmiljenja, moja zobozdravnica, na primer, pa je padla v smeh ob mojih kretnjah ekspanzije oz. eksplozije frisnega obsega.

No, ampak NORMALNI ljudje so vsaj prijazni, ko me zagledajo. V ordinaciji tega oralnega kirurga, ki mi je stvar operiral, namreč habitira neka pošastna sestra, ki očitno nima nikakršnega čuta za ljudi v stiski. Eeee, za ljudi NASPLOH.

V četrtek, ko sem dva dni po ekstrakciji osemk torej priromala nazaj z res OGROMNO oteklino, mi je že pri sprejemni mizi nesramno namigovala, da je oteklina normalna reakcija, in da se začne izboljševati šele 3. dan po operaciji, čes kaj sploh hodim nazaj in utrujam po nepotrebnem. Kako gostoljubno, res.

V tistem je, hvalabogu, na šiht prišel zdravnik in se me ustrašil v čakalnici. V bistvu ne, črtajte pojem čakalnica, svojo obupano rit sem namreč parkirala na dva stola nasproti sprejemne mize, ki očitno nista namenjanja sedenju, čakanju ali čemu podobnem, ampak gre očitno za premišljen del notranjega dekorja, s katerega me je, ta pošast od medicinske sestre spodila, v mini sobico, kakšen meter stran, češ, da to ni čakalnica, tisto JE.

Lahko si me predstavljate, kako s šivi v ustih in trojno faco jezno momljam, kaj je potemtakem predstavljata ta dva stola in čemu sta hudiča namenjena, medtem ko se z vrtincem v očeh sprehajam do TRUE čakalnice.

A tu se prijaznost seveda še ne konča. Medtem, ko lezem na stol in me ta grozna ženska pripravlja za pregled poslušam neumnosti, kot so: zakaj hodim okoli, če bi morala počivati v postelji in zakaj se tako sekiram, da je to normalno; sledi še na pamet rastline me zbijajoč stavek o tem, če znam brat izvide, če sem prebrala navodila za po operaciji in podoben bulšit, ki me je pahnil napad joka in nekontrolirano hlipanje (na evil ljudi v overwhelming trenutkih se pač odzivam kot jokica in sovražim to dejstvo).

V tistem je v ordinacijo prišel kirurg, ki je za razliko od te sestre, jako prijazen možic in me vprašal, čemu sem tako razburjena… Med presledki hlipanja sem kar se da diplomatsko izdavila, da se mi zadnje čase dogaja, da v katerokoli zdravstveno ustanovo pridem, naletim na nekorekten odnos, spustila še nek vljuden vložek “pa brez zamere” in srepo za nekaj sekund zazrla v pošast na levi.

Naslednji dan je ob mojem obisku ni bilo zraven, upam pa, da se je vsaj zamislila, ko je šetajoč se mimo slišala, da še dobro, da sem relativno zgodaj prišla nazaj, ker bi se sicer slabo končalo.

Enivej, danes mislim, da je po nekih treh dneh istega dreka celo malenkost bolje in upam, da moj obraz čimprej dobi nazaj svojo obliko, mobilnost in te esencialne zadeve. Kar se pa tiče nekaterih medicinskih delavcev: če ne premorete čuta za sočloveka in normalnih komunikacijskih veščin in obzirnosti, pojdite, za božjo voljo na svojemu zgrešenemu karakterju primerno delavno mesto. Kot če bi šla jaz za oralno kirurginjo in bi morala na deset minut letet izpraznit želodec, ker ne prenesem pogleda na razmesarjeno tkivo.

For fucks sake. Nekateri ljudje so res neverjetni.

No, to bi bil na kratko september. Se kr precej kesam, ker mi ni ratalo kakšne objave rodit že septembra, ker sem imela do zdaj vsak mesec objave (v zadnjem času bolj objavo, no), pa ne maram klestit lepote in doslednosti moji vintage kategoriji. But, as you can read, there’s some shit out there and I fell in it.

Till next time…

M.

  • Share/Bookmark

10 komentarjev

Ne čakam na maj

Čakam, da ga bo konc.

Plavam v delu za šiht in faks. Zero free time. Prikladno sem spet obudila svoja domoljubna hokejska nagnjenja in te tekme mi hodijo jako v napoto. Ker ni cajta in to. Ampak to me ne ovira. Zadnjič sem zaradi tekme odpovedala obisk zobarja in zajebala zobek za ene 2, 3 mesce, dons pa grem v zajeb kolokvija oz. teh štirih dolgih člankov, ki se ne bodo prebrali sami od sebe. Then again, ekspresno branje med pavzami bom pa že preživela.

SuperMajaaaa.

Grem bit pridna naprej.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Male življenjske lekcije

Ne odgovarjaj na uradne mejle, ako vinjen. V četrtek sem, okoli četrte ure zjutraj, potem ko sem pred vhodnimi vrati nečastno spustila bruhico, skromni jutranji pozdravček sosedu, kot vedno potlej še šarila po računalniku. In odpirala mejl. In odgovorila na neko sporočilo. “Rahlo” bolj čustveno, kot bi sicer. In hja, manj uradno. In slovnično šibko, jebena angleščina mi v takih primerih odpove prej kot materna špreha. Vsaj povedala sem kar mislim, glede na to, da je situacija že tako ali tako… fakd ap. Vključevalo je neko tako patetiko kot je: “da ob koncu dneva vem, da sem dobra oseba in človeško bitje (dejansko, oboh?!), in da se zavedam, da se nekaterih lekcij pač moraš naučiti the hard way, da pa imam o tem dotičnem primeru svoje mnenje (in to svoje mnenje, upam, da se med vrsticami bere kot FAKOF), nanizala še par podobnih flanc in zaključila z lepimi pozdravi. Sicer pa je zadeva izpadla tudi precej bolj obsežna, kot če bi jo napisala zjutraj. Ampak jebeš, to so ti te pjanski impulzi in verjetno sem izpadla kot še večji omejenec, za katerega me ta oseba že ima, ampak preprosto mi za mnenje drugih počasi vedno bolj in končno, pravzaprav, dol visi. In ja, ta oseba je profesor, bravo, če ste morda uganili. Kaj pa odpisuje ob pol enih zjutraj. Kot da bi poslal vabilo za zblojeno repliko. No, v bistvu je najbrž niti ni pričakoval, ampak očitno pač rada kopljem jarke do Kitajske, če sem že na delu.

In ja, morda ste uganili tudi, da je to grand finale tiste Nisem Mojca, kriva pa tud ne zgodbe. Ker pač nisem človek, ki bi si zatiskal oči, evo vam: Kriva sem. Ime mi je Maja in sem plagiatorka. Da vam nadalje orišem resnost in krutost tega prekrška, zaradi katerega bi se verjetno avtorji besno potresavali do konca svojih življenj:

Ker pač nisem robot, se mi očitno sem ter tja primeri kakšen lapsus. Te vrste se mi sicer še ni, ampak dobaar, vse je enkrat prvič. Ni seveda v navadi, da za to takojši letiš na vislice, ampak ponavljam, vse je enkrat prvič. Stvar, okoli katere se suče ta grozljiv škandal, je fotoesej, ki je predstavljal največji del ocene pri nekem predmetu. Poleg tega naj bi še pripisal nekaj o fotkah in zakaj naj bi spominjale na slog avtorja, fotografa, ki si ga od obravnavanih izbral. In do včeraj sem bila prepričana, da so jabčka spora fotke, na tisti tekst zraven niti nisem pomislila, do tega pridem takoj…

Naj na tem mestu poudarim, da na leto napišem vsaj nekih dvanajst “znanstvenih” besedil, oziroma zadev, kjer se dosledno upošteva povzemanje in citiranje virov.

Stvar je pač v tem, da se seminarskih del in esejev lotim s tem v glavi in ne odstopam od tega. Itak ti že vsak ta drug pregleda besedilo z unim programom, ki išče kopi pejstane odseke. Itak pa ponavadi večji del virov zajema literatura in manjši pa kakšni znanstveni članki in mogoče kakšne raziskave, dosegljive na netu.

Enihu, zakaj na tekst niti nisem pomislila? Gre za štiri strani mojega opisovanja mojih fotk in na mojega primerjanja teh fotk z deli tega avtorja, na podlagi tega, kar smo pač o njem blodili na predavanjih. Ker sem ta tekst finiširala v zadnjih minutah, še pomnimo, da gre v kali za fotoesej in da sem imela fotke narejene že zdavnaj, mi je pač ušlo iz glave, da sem pred dnevi, ko sem hotela nekaj začeti s tem besedilnim delom, pa sem itak pustila ta joy za zadnji dan, na prvi strani, kot del uvoda vrinila dva kratka odstavka, ki sem ju našla na strani neke fotogalerije, par besed o avtorju in njegovem slogu pač. In mimogrede, avtor teksta že na tisti strani ni bil eksplicitno naveden. Morda sem do mrtve črte na vseskupaj pozabila, morda sem pač sklepala, da se itak ne bi spuščal v nekaj tako minimalnega.

Najrajši bi se predala direktno tej ameriški galeriji in bila priča ob razkritju te svinjarije, ob kateri bi si avtor, ko bi izsledila še njega, zagotovo populil celotno lasišče, in bi mu bilo v edino uteho, da je svinja, ki je kaj takega zagrešila, pogrnila predmet par izpitov pred diplomo, ker je pozabila citirati njegovih nekaj stavkov in tako lahko v celoti izkoristi absolventa s ponovnim poslušanjem in opravljanjem predmeta.

V tem zen-sploh-ne duhu mi je ta  teden enega zenovskih-sploh-ne živcev krepko pogazil tudi oče dearest, vedno tam, ko ga ne rabiš in nikoli tam, ko bi ga rabil, čemur je sledilo sesutje še malodane vseh ostalih zenovskih-sploh-ne živcev in pri tem ne mislim toliko na domino, kot na jedrska eksplozija efekt. Če je kdo morda uganil, da sva se spet udarila glede teflona, wau, pozdravljam ob priložnosti redne bralce.

V bistvu se je tokrat zapičil v pekač, evidento prevlečen s teflonom, čeprav se bolj često spotakne ob ponev, enihuuu…

Iz pečice sem ravno ponosno privlekla zelenjavno lazanjo, ki sem jo, bajdvej, pacala dve uri, ker sem dobila briljanto idejo, da najprej une testeninaste liste vržem malo v krop, kar zna biti, polagam na srce, fatalna napaka, sploh če jih potem zabrišeš na krožnik in nanje pozabiš, lahko potem nadaljne dragocene ure življenje porabiš v sestavljanju testeninskega mozaika. Ampak ja, enihuuu…

Ko hočem zadevo z nožem razparcelirat (in pomnimo, ne brutalno napasti dna pekača) mi v levo uho eksplodira oče dearest tuleč “a si neumnaaaaa?” “a maš sploh pameeet?!¨ in neke podobne histerične vzklike, na katere sem spontano, a povsem resno in razpizdeno  odvrnila samo “odstrani se pošast!” (krastać & com. TM), začela dihat kot slon in nasploh spominjala na bruhajoči vulkan. Nož sem zabrisala v korito z razdalje metra in pol in si naredila kozarec cedevite, čeprav me je ob vsem tem že davno minilo karkoli jesti ali pa piti. Vsebino kozarca sem na poti do sobe v tistem besu v celoti polila in nato nekontrolirano brisala tla, z veseljem opazevši, da sem konkretno zalila tudi njegovo torbo z leptopom. Nato sem brisače s hitrostjo, ki jo razvije kakšen profesionalni metalec pri bejzbolu, zalučala v njegovo smer in z dvemi vrati povzročila potres in popotresni sunek.

Vse to, lahko potem v četrek ponoči D.-ju razlagam, kako ga ne bom častila pice, ker grem v ponedeljek v nabavko teflonke. V bistvu sem precej prepričana, da se mi plošča ustavila na besedni zvezi “tefalova teflonka”, “kupt grem tefal teflonko, dost mam teh omejencev, materemi, da res!”

Starši, imejte svoje otroke rajši od kuhinjske posode.

To je bila ta “kratka” izpoved. Bi tok pasu zdj en čik, pa sem ugotavljam, da mi jih je zmanjkal. Cmih cmih.

Aja, pravzaprav še ena malenkost, morda. V četrtek naj bi mi izruvali še dve osemki (levo stran so že odrešili) in rees, rees nisem prepričana, da je zdaj primeren trenutek, da se za deset dni preobrazim v invalida z glavo velikosti fuzbal žoge in se ubijam s tistimi šivi v ustih en teden. In goltam konjske antibiotike. In totalno padem iz ritma, že tko sem v psihičnem razsulu. Seveda takrat dobim tudi mensteruacijo dearest in ustaljene ubij me krče, da bom lahko v dvojni agoniji. Hell can wait, morda ni najbolj primeren izraz…

Sestra, ki je v teh, recimo temu samosvojih vodah, mi je prej za foro vrgla karte za zdravje, in smrt, vdovec in še nekaj ostalih najslabših kart, tudi za nekoga, ki ne verjame ravno v te zadeve niso nekaj, kar bi najraje videl.

Well, something sure is sensing my misery.

Ajd dosta, iztrošila sem se! ;)

  • Share/Bookmark

12 komentarjev

Vesoljci v pajkicah

Bolj kot mraz so me pokončala kadilska pljuča in že pol ure bljuvam neskončno sluz in dušim se kot star ata. Laufat sm šla, ja. Laufat… ja.

Postavit rit na display lpp-jevim potnikom, to je. Hočem reč, najbrž sem precej zabaven prizor, ko rakavo rdeča trimčkam okoli stadiona. En čefurček pa je v zadnji sekundi preplašeno (moja faca, še pomnimo) povlekel bejbo v svoje herojske roke, ko sem švignila mimo. Move your lady or there will be no lady left!! Grr. To so ti uni veleposestniki pločnikov. A mrš!

Ko si v vlogi tekača, se ti to početje ne zdi smešno. Drugi so čudni. Ne živijo “zdravo” tko k ti *bloat of importance*. Ahaaha, kr vn grejo v četrtek, lj jih mulce na busni, ugasn čik, otrok božji! Banda! Banda brezupna! Neko tako vzvišeno razpoloženje te preveva.

Kadar se sam, na drugi strani, s kako litrco v roki prekladaš po mestu, se ti zdijo tekači neka vrsta vesoljcev v pajkicah, ki nakramijo pločnike v vsakem vremenu in v slehernika vsajajo slabo vest. Friki. Obseden folk…

Js bipolarna kot sem, bi znala to dvoje združt v enem večeru. Mogoče grem kj vn… Ampak nekaj mi govori, da naj ostanem doma. Tisti glasek, ki se boji, da bi moja jackassovska plat spet lahko čudovito zasijala.

Hmnja. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Lakše se diše

Če malce pretiravam, se počutim kot kaznjenec, ko po neki dobi spet ugleda zunanji svet (pa ne tako dolgi kot npr. ata v Shawshank redemption, ki bridek konec dočaka na tramu  – tisto Ni dober primer tega). I feel you, freedom, so, soooo much!

Moj nadmožgan je po logiki verjetnosti neverjetno natančno presodil, kaj bi znal herr profesor tokrat uštulit v izpit (se pravi dokaj gotovo zeliminiral možnost tistih vprašanj, ki jih je dal v dva kolokvija in nekaj drugih, ki jih jaz iz te množice ne bi izbrala, ter na koncu ven potegnila nekaj zanimivih avtorjev, za katere imam občutek, da imajo posebno mesto v njegovem srcu in te zjutraj še enkrat podrobneje premlela). Po zombijevsko in v vprašljivi kombinaciji oblačil sem se s zapiski v roki prebila do faksa (ja, jaz sem ena tistih čudakinj, ki hodeč po pločniku strašijo osnovnošolčke s svojim akademsko upadlim licem, utrujenimi očmi in solato papirjev v eni, ter čikom v drugi roki. as in: mali, don’t go down that roadbe a musician, or sth.)

Do minute točno sem prispela v predavalnico, tole pot do faksa imam res naštudirano v jake detajle, in ker očitno puščam vtis velikega sumljivca, si je profesor takojši zaželel, da zmigriram v prvo vrsto. Suuure, why not.

Nato je zdrdral štiri vprašanja in po vsakem sem odobravajoče šejkala z glavo in v sebi doživljala izbruhe zadovoljstva:  “Ja, ahm, kul, guuud.” “Uh, kul, okej.” “Tega sm si tud prebrala prej, gud gud (narahlo zacahnam zraven par iztočnic, da mi zadeva kam ne pobegne).” “Tole bom tud približno znala nablodt, dbest, guuud, love u dude, and, I love myself, jaa.”

:mrgreen:

Po koncu dokaj smooth premeščanja misli na papir sem zunaj grela radiator in vice versa, čakajoč, da kolegica pride iz veceja.

Profesor ravno zaklepa vrata in spomnim se, da bi ga lahko nekaj povprašala. Z urnim korakom stopim proti njemu, on pa me gleda rahlo prestrašeno v smislu: “Kva zdj ta hoče?” Tudi trije ljudje na bližnjih računalnikih se radovedno obrnejo.

“Eeee, profesor, ste mogoče že pogledal seminarske? Js se namreč ne spominm, če sem jo oddala tud v elektronski obliki?” Zmedeno zaplapola s trepalnicami in srepo zre vame z velikimi modrimi očmi. Vmes v svojem raztresenem stilu vrata zaklene mimo ključavnice. Sej bi kej rekla, ampak mi res ni mar, če stvar ostane odprta ali ne.

Vpraša kdo sm, kaj sm, zakaj sm in te nujne pizdarije in birokracijo v naročju v sili zvali na nek futuristični odlagalec za marele. “Mhm, mhm, sem pogledal, 9 sem vam ocenil.”

“Aha, okej,” odvrnem in upam, da bo s tem konec tega mini pogovora. V lahnem tempu se sprehodiva še par metrov (počutim se, kot v kakšnem ameriškem gimnazijskem filmu) in seveda nadaljuje: “a ste imeli kaj težav pri nalaganju seminarske na tisto stran?”

“Um, ne.” (kvajsvem, če se ne spomnim, a sm oddala fizično IN elektronsko verzijo, al ne, a ddd)

“Kako se pol ne spomnite?” se čudi v odhajanju, in zato slednje bolj glasno vzklikne.

“Jah, velik seminarskih je blo, pa nism zihr…” zamomljam in brzo odkorakam za steber, preden se mu nemara utrne še kakšno neugodno vprašanje.

“Včasih je bolj biti tiho” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Zdj pa malček hibernacije. Om. :P

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev