Arhiv za kategorijo širjenje obzorij maja way

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Školovana, starejša in nora as ever.

It’s been A WHILE

Med mnoštvo še ne zabeleženih dogodkov se verjetno uvršča moja dvomesečna “vojna” z Godino, ki me je na izpitu vrgla vsaj nekih 4x-5x, preden se me je na zadnji možni datum konec septembra končno usmilila in mi zraven navrgla komplimente kako inteligentno bitje sem in kako odlična študentka bi lahko bila, če me sistem ne bi gladko kastriral skupaj z ostalimi, vedno izrazitejšimi patološkimi narcisi, katerih najvišji zakon je ugodje. No, ja. Kljub temu, da mi je skoraj pridelala čir na želodcu, ženski kar težko zamerim. Ampak morali bi me vidt, res se mi je že popolnoma mešalo.

Na ustnem izpitu navadno ne grem čez vso emocionalno paleto, od histeričnega smeha do obupanega joka preko apatičnega strmenja v razglednice eksotičnih antropoloških destinacij. Ampak moraš biti dovolj nor, da si njo prišparaš za zadnji izpit. Če si je ne bi, bi ta trenutek verjetno sedela na podiplomskem študiju. Še vedno se poskušam oklepati misli, da je vse za neki dobro. In zdej čist razturam v kulturni antropologiji. Imam jo najbrž dovolj do konca življenja, but I know my shit!

No, nekaj tednov za tem sem tudi oddala diplomo in se zdej ponašam s to 6/2 stopnjo izobrazbe, juhubruhu, aveš. Pesimizem na stran, sej sem vesela, da sem zaprla to poglavje. Mati in ati imata tako še enega školovanega otroka pod streho, kar si zihr štejeta za osebni uspeh, sicer pa kaj več od tega, da je fotr odprl šampanjec in da me je mati skoraj pokosila s količkaj pristnim objemom, od njiju nisem pokasirala. Mislim, v nikakršnem smislu, noben od njiju ni niti prebral moje diplome, mati jo je nahitro in z nekim neprepričljivim zanimanjem prelistala, medtem, ko se je odpiral šampanjec, fotr se je ni pritaknil, mi je pa namesto tega čestital na nazivu diplomirane komunikologinje.

Kulturologinja, ampak pustimo detajle, tip je zadel vsak faks. Tudi o darilu od njiju ne duha ne sluha, kar je bedno, ker sem zadnje čase precej revna. Mogoče bi res morala zraven diskretno primaknit kozarec za vlaganje. Eh. Lahko bi mi simbolično vsaj povrnila stroške za vezavo, lektoriranje in podobne malenkosti, da sploh ne govorim o drugih izdatnih stroških, ki sem jih morala poravnati, da lahko to leto hodim po svetu kot izredni dijak in delam preko študenta v tej mladim zaposlitveno prijazni državi.

Po teh šokovih sem se odločla, da rabim pavzo, ker poleti nisem bila nikjer in s tem resnično mislim NIKJER, ker sem se učila celo jebeno poletje, ob tem pa še finiširala diplomo. Zato sem novembra s sestro odletela v Turčijo na en teden savnanja, bazenanja in bluzenja po prijetnih dvajsetih stopinjah in tam pustila še zadnje pare na računu.

To, kar bi se lahko sprevrglo v katastrofo, upoštevši totalitarno osebnost in muhe moje sestre, se je izkazalo kot presenetljivo lagoden dopust. Res. Še vedno se čudim temu izteku dogodkov. Mislim, cel ta teden bi zaslužil lastno objavo, od labirintom podobnih hotelov do Turkov, ki so verjetno največji babjeki ever, do pijanih, pojočih in vsesplošno vulgarnih babic na avionu do smehov v savni, na odru “turškega večera” in mojega “nepričakovanega” bližnjega srečanja z vodičem, ki ni povsem pasal v moj “prišla sem se odklopit od vsega” koncept dopusta.

Zdej pa iščem službo, ki mi je vsaj približno všeč, če je do konca mesca ne najdem, bom pa delala nekaj kar mi ni najbolj pri srcu, pomoč pri prodaji, administracija, te bedarije, ki jih vedno stakneš pač. Denarja mi je zmanjkal in, em, dolgčas mi je ratal, dost je blo počitka. Tisto zadnjo novinarsko delo sem pa odpikala. Prsežem, če bi napisala še en neumen modni članek, bi mi IQ slapel za 20 točk, od same muke.

Sicer sem se vmes tudi postarala, kar je evidentno že iz tega, da me ta mesec drži silna nuja po peki piškotov. Nikol nisem marala pečt! Čakam še dan, ko me bo zamikalo prekopavati vrt in se pogovarjati z rožami.

Sicer pa je tudi praznovanje letošnjega rojstnega dne stvar, ki bi si zaslužila samostojno objavo. A mogoče bi za detajle morali izprašat koga drugega kot mene. Vse skupaj je izpadlo precej simpl: prišla, pila, padla dol. O ljubobolu, ki je povezan s to zgodbo, ne bom zdejle.

No, tko. To je bil hitr update. Če ne drugega za lasten pregled zadnjih par mesecev. :)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Panika, panika. Vzame vse… in vzame vse. In čisti telo.

Zadnji trije izpiti so se mi zvalili v dva dneva naslednji teden in vsak dan se zbujam s precejšnjim paničnim napadom. Tudi hrana ne ostaja prav dolgo v meni, če veste, kaj mislim. Ja, ja, sej poskušam bit mirna in vse, ampak moji možgani so precej neposlušna tvorba. Še  en teden in nastopili bodo Maji bolj prijazni dnevi. Tomideli. Do takrat pa nekaj slik. In fak, spet me na wc. Grrr.

Mikey, čikelsn zi pred kućo.

June 3rd: Take novice me vedno tok nasmejejo :D Vsak mesec raztrelijo vsaj en kufer. Nazadnje so ga v Fužinah, če se prov spomnm, ko je žena zabrisala moža iz stanovanja in vrgla njegov šit čez okno, pol so pa sosedi klical policijo, ker so iz sumljivega kovčka gledal kabli. A jadnik je bil nek električar, haha. :) Da ne bi slučajno kje pozabil nahrbtnika otroci, preden boste ugotovil, da ste brez, bo že raztreljen.

June 6th: Hm, hm. Loh bi počakala hokej dons, če že taka legendarna stvar visi v zraku. Bom se probala učit do 2h in pol ne crknt še nadaljni dve uri. Challenge accepted! :)

June 9th: Ko bom premožna gospa, bom mela najbl žeščo električno kitaro in panic room, kamor se bom v težkih trenutkih zapirala in svirala grunge.
No tko, vsaj glede nekaterih stvari imam kristalno jasno vizijo. Lahko sem pomirjena. :D

June 9th: Kok mi dons dogaja. Najprej sem napadla kitaro z ubr patetičnimi komadi, pol sem pa čist preveč doživeto, overdoing it, pa to, prišejkala do kopalnice, kot da sem lihkar pobeglna iz high school mjuzikla, alpakej;

“Gave you all I had and you tossed it in the trash, tossed it in the trash, you did. To give me all your love is all I ever asked ’cause what you don’t understand is I’d catch a GRENAAAAAAADE for ya!!!!”

In pol se tko fotr prikaže iza vogala s čist prestrašeno faco.
Hahaha. Umrla sem od smeha.

Nisem vedla, da je bil še kdo v prostoru, LOL. :)

June 10th: Včasih me določeni ljudje na tem facebooku res presenetijo s plehkostjo. Kot kakšni vprežni konji, ki vidjo samo v eno smer… jebeni snobi. Mislijo, da so z eno izobrazbo, ki ima nek pridih elitnosti, boga za jajca prjel, ampak ene širše perspektive na svet, ali pa na same sebe v prvi vrsti, pa nikol ne bodo imel. Študirite tiste svoje pomembne fakse in se pomirite s svetom, js resnično ne vem, zakaj je treba družboslovce nenehno dol tlačt pa kao primerjat neke zahtevnosti študija. Pa komu zdj jst smetam in zakaj? Če kej, boste od moje “meglo-mešajoče” riti dobr zaslužl, ko me ta butasta netolerantna družba pripelje na rob in bom naredila kakšno neumnost, boš lahko moj odvetnik, zdravnica; bom dober posel, do takrat pa dejte mer, pliz, pa spunktirajte ta našopirjena pljuča, ker ste bizarni.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.

Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

April’s fool. Zakaj končati s prvim v mesecu, če si lahko bedak all the time.

Žio.

Moja laptop kamera je očitno doživela bridek konec. Grrr. Lahko se pridruži slušalkam. Pa ravno, ko sem hotla nabavit mikrofon. In… you know… nove slušalke. A mi lahko kdaj kaj dela, prooosm?! Po možnosti istočasno.

Bolj malo se javljam zadnje čase. Lena sem. In dolgočasna. Lahko bi seveda 24/7 bemtila čez druge, ampak kje je smisel… Lahko bi tud čez sebe, itak,. To je ta značilnost nas vase dvomečih vse analizarijočih bitij, ki vedo, da se ne cenijo dovolj, a se kljub temu še vedno… očitno ne cenijo dovolj. Me je pa ta mesec srečala pamet pri vsaj dveh stvareh. Nehala sem obsesirat o nekem tipu, za katerega mi je končno svanulo, da nikoli ni bil vreden moje pozornosti in nehala sem kadit, ker… sem pač nehala. I have my reasons.  17 dni je od tega in prekšila sem se 2x (meaning 2 čika, ne 2x po škatlo, or sth) in Allen Carr ne bi bil ponosen name. Ja, to ni nikakršen način, moja volja je očitno šibka in čiki or, in his words “beštija v meni” me imajo pod kontrolo.

No ja, da ne bomo tako dramatični. Meni je jasno, da so zmanjševanje, priložnostno kajenje in podobne bedarije le slepljenje samega sebe. Ampak jbg, pila sem prvič po tej resoluciji, in pila sem se v mojem primeru skoraj po pravilu bere napila in v takem stanju ponavadi  odletijo skozi okno še kakšni dosti bolj trdni sklepi, tko da ja. Očitno ne bom več hodila ven. Nekaj časa. And I don’t mind at all. Ljubljana je itak lame. Al pa hodim na napačne kraje. Al pa sem sita svoje družbe. Ne vem. All of the above, najbrž.

Kar se tiče te Carrove slavne knjige… Prebrala sem jo bolj iz firbca, ker sem vidla da se veliko piše v njej, brez kakšne posebne vere, da bi me čudežno ozdravila česarkoli in naj povem, da škodit na noben način ne more. V bistvu deluje kot nekakšna hipnoza, ker so neki stavki v smislu, bedak si, cigarete ti ne prinašajo nič dobrega in podobne stvari, ki jih itak veš, ponovljene tolikokrat, da… ne vem. Jaz sem se odločila, preden sem šla to brat in torej ne vem v kolikšni meri točno je stvar pomagala, ampak as I said, škodit ne more. Že to, da se odločiš stvar sploh prebrat je verjetno veliko. Ne kot npr. zadnjič, ko se se zbudila pri kolegu in je imel na nočni omarici natisnjeno zadevo, ki mu jo je prinesla zaskrbljena mati, on pa je ošvrknil tri strani in sklenil, da bo stvar prebral…  nekoč.

In ja… KOLEGU. I shit you not. Mislm, no, bivši, al kaj je izraz. Še to v bistvu ne. Nekaj izpred dveh let, pač šla sva skupi domov, živi ene dve ulici pred mano in jaz sem bila dovolj out of it, da se mi ni dal pešačit do doma. In spet, I shit you not. Človek se je hotel neki stiskat, pa sem ga z levo nogo suvereno odrinila na drugo stran postelje. Go away, pa to. Mislim, da sem zamomljala nekaj o tem, da me njegove kosmate noge špikajo in naj se prijazno odstrani. To so te prepričljive izjave, smooth maja, smooth. Haha.

Drgač pa… o čem sem sploh hotla pisat… Ne vem, dons sm pokasirala eno 10ko in od diplome me ločijo še trije izpiti. Trenutno mam za rodit še dve seminarski, zraven malo tudi služim pare, pišem, vse od doma in zdaj, ko se rahlo izbjegavam tudi kavic (pa ne zaradi kave same, to mi sploh ni muka pit, malo se še navajam na idejo, da bi kdo kadil zraven mene, ampak ja, svečano obljubljam, da ne bom nikoli ena tistih bivših kadilk, ki potem maltretira vse okoli), sem ratala rahlo prevelik zapečkar za moj okus, but hey, this too shall pass. Laufam edino. Morala bi več, ampak ja, laufam. In razvila sem rahlo obsesijo na Nestea zeleni čaj. :)

Sestra pa se že en teden uči za nek strokovni izpit, ki ga ima jutri in trenutno je v tistem mrzličnem  bipolarnem stanju, ko niha med totalno paniko in napadi smeha, tako da neizmerno uživam. Recimo, da je potencirana različica sebe, kar bo v morebitnemu zvestemu bralcu sprožilo rdeči alarm. Na primer, ko zjutraj odpre okno, ko še spim in v sobi kar naenkrat  temperatura pade za 10 stopinj. Primer konstruktivnega dialoga z njo (m being moi and s being sister dearest):

m: “zapri okno, a si zmešana, zmrzujem, HALO.”

s: “sej je sred dneva.”

m: “rano jutro, ne dan, aha.”

s: “zame je dan.”

m: “no, ugl, tud sred dneva je lahko mrzlo.”

s: “ja, ampak ni mrzlo.”

Ali pa zadnjič, ko me je zbudila s nekim ropotanjem in sem se napol v spanju začela dret nekaj v smislu: “Kaj sledi, činele?!!” Hahaha.

Toliko – dobranja oz. do naslednjega izpada! ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Vileda fewer

Em, okoli 23. ure sem usodno zakorakala v kuhinjo, misleč, da grem pomit par krožnikov in eno ponev, ki je ostala od večerje. Malo sem vedela, da me bo zgrabil eden mojih redkih, a vedno ekstremnih in intenzivnih napadov pucanja. Pomila sem posodo in opazila popolnoma umazan štedilnik (opazim ga sicer velikokrat, a ga ignoriram, ker je to nekako njegovo naravno stanje)… Naenkrat sem se spremenila v pošast z rokavicami, ki z vimom posipa vse okoli in s krpo napada površine, ki se jih čistilna sredstva niso dotaknila, po moji strokovni oceni, že nekaj let… V bistvu lažem, pred tem me je zgrabil napad pospravljanja posode v omare, šele potem sem zapopadla štedilnik (kar je trajalo, ker je plinski in….velik…).

Ooonda sem v slogu karate kida s krožnimi gibi očistila omare (in roče, moj bog, roče!!), hladilnik in jedilno mizo. Po tem intenzivnem druženju z vsemi pohištvenimi elementi sem zagledala smeti, ki so ležale na tleh in me nesramno nervirale. Zapodila sem se v predsobo, zagrabila metlo in smetišnico (za sesanje je bilo, smrc, že prepozno) in pometla kuhinjo ter ob tem razdražila ubogega nič hudega slutečega mačka, ki je cel ogrožen gledal najprej metlo, nato pa mene, s tistim ciničnim “nekomu se je odpeljalo” pogledom-

Tla so bila torej spredenana in v svojem cleaning frenziju sem stala tam, sredi kuhinje, zgubljena, iščoč novo žrtev – našla sem jo v fotrovi krami, s katero je zavzel prej omenjeno “jedilno” mizo, ki jo je meni nič-tebi nič preobrazil v svoje delovno območje polno risarskih potrebščin, listov, zvezkov ter dnevni štab, v katerem visi na telefonu in ob živce spravlja vse okoli – tiste, ki bi radi območje kuhinje uporabili za – oh, i don’t know – kuhanje, a se moramo ob tem samopoškodovat pri hakljanju čez njegove računalniške in druge kable ter si pomrmravat v brk, da naj si izolira klet, garažo ali pa sosedovo uto, samo naj, v vsakem primeru, izgine od tu. Aja, a še pomnimo, da je sicer arhitekt? Mati tudi. Ohja. V glavnem, pod njegovo improvizorično pisarno sem uštulila nek moji materi dragocen prt, v upanju da ga bo to odvrnilo od teh njegovnih “delavnic”, kuliji se lahko razlijejo in to, mati mu bo težila, in to.

Na poti do postelje sem v kopalnici še nahitro s čistilom splaknila umivalnik in se končno upokojila v sobo, ter, what the hell, rodila še nek članek za šiht, zdj obviously pišem še ta post, all wired up in razmišljam, da bi se nemara lotila še popravljanja seminarske naloge. Popravljanja ste prebrali, ja, brez S, I’m no psyho.

Zdaj pa počakajmo dva dni, ali pa bolje, enega in pol, preden se začne cenjena mati spet ignorantsko zdirat name, da nikol nič ne naredim doma.

Mogoče bi morala ubrat fotrovo taktiko. Prijet lonec ali dva, v trenutku, ko gospa pride iz službe, zapozirat z viledo v roki in nato pol ure z napihnjenimi prsmi čuvat pomit teritorij in se na vsakega, ki seže po kozarec/vilico/krožnik stuliti: “za nobenim več ne bom pomival!!!”, ter za “podvig” zahtevat medaljo.

Not my style, though. Nisem dovolj počena za to familijo.

*Tukaj lahko vnesete sanjarjenje o svojem stanovanju*

Eh, grem kr spat, sem se odločla. Lata’ :mrgreen:

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Important:

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

There is shit and there is SHIT.

Prva dva tedna septembra sem odpikala vse obveznosti in spizdila na morje. To do some soul searching and stuff. Ta koncept je itak sfaljen… moja duša je polna prtljage prispela nazaj v Ljubljano. Mogoče še malo bolj napsihirana, pri toliko časa za razmišljat. Sem bila pa tudi pridna in doli napisala eno izpitno seminarsko in pol druge. Pol druge mi še ni uspelo oddati. Še vedno. Ker sem lena.

-tukaj naj bi bla ena top shit morska fotka, pa je ne morem vstavit, ker ni več placa. čakte, da pišem tehnikom. in potrpljenje, ker sem lena. zna trajat.-

Sem se pa vsaj spočila, kar je tud NEKI.

Ta naslov se sicer nanaša na jako neugodje, v katerem se trenutno nahajam in kateremu vzrok je moja trojno nabrekla faca.

Končno sem torej zbrala jajca, da se znebim še modrih čekanov na levi strani čeljusti, po tem ko so mi pred letom pa pol izruvali desna dva (tisti teden med morjem in tem surovim dnem pa sem bila itak podzavestno tečna, ker sem se, medtem ko so se normalni ljudje veselili – ne vem- študija v tujini, zadnjega skoka na lepše, žurov in podobno – jaz psihično pripravljala na moj veseli dan, ko mi bodo zmaltretirali polovico obraza in tedna, ko bom prikljenjena na posteljo).

Zdaj je sicer jasno, da se bo ta teden kačje razvlekel in nisem happy camper. Res nisem.

Zgodilo se mi je namreč to, kar se zgodi v nekih 5% nesrečnim fakrjem kot sem jaz. Stvar se je vnela, zagnojila, lice je potrojilo svoj obseg in se pretvorilo v trdo oteklino, ki ne gre nikamor; oz. se šele danes, se mi zdi, poooočasi premika tja, od kjer se je prislikala. I feel so special. Pizda. There are times, when you want to be the minority, and there are times you DON’T.

V glavnem, bašem se z antibiotiki, analgetiki in vsak dan hodim na menjavo traku v rani. Ta vikend je sploh zanimiv, ker s tem morim dežurne zdravnike , sestre in precej zabavam ob njihovim reakcijah. Večina se jih zdrzne, nekateri si nadanejo ksiht usmiljenja, moja zobozdravnica, na primer, pa je padla v smeh ob mojih kretnjah ekspanzije oz. eksplozije frisnega obsega.

No, ampak NORMALNI ljudje so vsaj prijazni, ko me zagledajo. V ordinaciji tega oralnega kirurga, ki mi je stvar operiral, namreč habitira neka pošastna sestra, ki očitno nima nikakršnega čuta za ljudi v stiski. Eeee, za ljudi NASPLOH.

V četrtek, ko sem dva dni po ekstrakciji osemk torej priromala nazaj z res OGROMNO oteklino, mi je že pri sprejemni mizi nesramno namigovala, da je oteklina normalna reakcija, in da se začne izboljševati šele 3. dan po operaciji, čes kaj sploh hodim nazaj in utrujam po nepotrebnem. Kako gostoljubno, res.

V tistem je, hvalabogu, na šiht prišel zdravnik in se me ustrašil v čakalnici. V bistvu ne, črtajte pojem čakalnica, svojo obupano rit sem namreč parkirala na dva stola nasproti sprejemne mize, ki očitno nista namenjanja sedenju, čakanju ali čemu podobnem, ampak gre očitno za premišljen del notranjega dekorja, s katerega me je, ta pošast od medicinske sestre spodila, v mini sobico, kakšen meter stran, češ, da to ni čakalnica, tisto JE.

Lahko si me predstavljate, kako s šivi v ustih in trojno faco jezno momljam, kaj je potemtakem predstavljata ta dva stola in čemu sta hudiča namenjena, medtem ko se z vrtincem v očeh sprehajam do TRUE čakalnice.

A tu se prijaznost seveda še ne konča. Medtem, ko lezem na stol in me ta grozna ženska pripravlja za pregled poslušam neumnosti, kot so: zakaj hodim okoli, če bi morala počivati v postelji in zakaj se tako sekiram, da je to normalno; sledi še na pamet rastline me zbijajoč stavek o tem, če znam brat izvide, če sem prebrala navodila za po operaciji in podoben bulšit, ki me je pahnil napad joka in nekontrolirano hlipanje (na evil ljudi v overwhelming trenutkih se pač odzivam kot jokica in sovražim to dejstvo).

V tistem je v ordinacijo prišel kirurg, ki je za razliko od te sestre, jako prijazen možic in me vprašal, čemu sem tako razburjena… Med presledki hlipanja sem kar se da diplomatsko izdavila, da se mi zadnje čase dogaja, da v katerokoli zdravstveno ustanovo pridem, naletim na nekorekten odnos, spustila še nek vljuden vložek “pa brez zamere” in srepo za nekaj sekund zazrla v pošast na levi.

Naslednji dan je ob mojem obisku ni bilo zraven, upam pa, da se je vsaj zamislila, ko je šetajoč se mimo slišala, da še dobro, da sem relativno zgodaj prišla nazaj, ker bi se sicer slabo končalo.

Enivej, danes mislim, da je po nekih treh dneh istega dreka celo malenkost bolje in upam, da moj obraz čimprej dobi nazaj svojo obliko, mobilnost in te esencialne zadeve. Kar se pa tiče nekaterih medicinskih delavcev: če ne premorete čuta za sočloveka in normalnih komunikacijskih veščin in obzirnosti, pojdite, za božjo voljo na svojemu zgrešenemu karakterju primerno delavno mesto. Kot če bi šla jaz za oralno kirurginjo in bi morala na deset minut letet izpraznit želodec, ker ne prenesem pogleda na razmesarjeno tkivo.

For fucks sake. Nekateri ljudje so res neverjetni.

No, to bi bil na kratko september. Se kr precej kesam, ker mi ni ratalo kakšne objave rodit že septembra, ker sem imela do zdaj vsak mesec objave (v zadnjem času bolj objavo, no), pa ne maram klestit lepote in doslednosti moji vintage kategoriji. But, as you can read, there’s some shit out there and I fell in it.

Till next time…

M.

  • Share/Bookmark

10 komentarjev

Julij, adios! Avgust, behave!

-Morje sem okusila natanko za en dan. Morsko vodo trikrat, morsko sonce pa je moj hrbet čutil še vsaj 1 tedn. Neugodno. Trenutno sem v fazi levitve.

- Izgubila ključe na mini teritoriju svoje sobe. Po generalnem snaženju še vedno ni sledu o njih. Starši tečni, ker jih v sumljivih stanjih mečem iz postelje sredi noči. Neugodno.

- Delam za premalo denarja. A vseeno samo pizdim čez šiht in ne - oh, I don’t know – zamenjam šihta. Ljubimo take, a, a? Recimo, da poletje še zdržim, ker itak nimam časa ne volje za revolucijo. Julija sem tako naštela bolj malo ur, ampak mi v bistvu odgovarja, keeeer…

-mi možgani že saj dva tedva sprožajo rdeči alarm, ki me spominja na tisto sitnost, ki se ji reče faks. V bistvu sem že v čisti časovni pizdi. Kako znano.

- Čas za kakšen alarm bi bil tudi v prekatu za rekreacijo. Maj gad, če ne bom jst postala žele kolač, ne bo noben. Sicer me ene 4x na mesec silovito useka in se ob ljubljanskih prometnicah pretezam v slogu umirajočega maratonca in parkrat na tedn sem pa tja dvignem trup za nekaj trebušnjakov, ampak vseen… Na sistematskem pregledu ne bi prošla kot zdravo bitje. Majhen nasvet prav tu: for fucks sake, DO lie. Iskrenost je kruto in brutalno napadena. Se pravi, ne kadite, ne pijete, gibljete se vsaj 5x tedensko po pol ure in nihče v familiji ni bolan. Eto-

-Ko sem že pri rekreaciji. Če še ne gledate, pa bi morali: Parks and recreation.

-V povečanem številu zapaženi tisti, ki jim upravičeno nekaj zameriš, oz. te prizadanejo globoko v krhko srce, potem pa situacijo obrnejo tako, kot da bi se jim moral ti opravičit, češ, kako si drzneš imeti čustven odziv na banalno situacijo. Oh, news flash. Za tik tak situacijami je ponavadi bomba, ki ste jo gradili lep odrezek časa; tako kot je za vsako šalo kos resnice. In če si pripravljen zajebat, bodi pripravljen še na fuck you na licu mesta. Bežijo pičkice. Ah, ja, da povzamem, obkrožena sem s pičkicami. In večina njih je moškega spola, da se razumemo.

- Will miss her

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev