Arhiv za kategorijo sanjam

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Sanjala sem Sanje

Tole je brezveze in čizi, da ne bo slučajno kdo fasal sladkorne na moj račun (ne gre za tipičen mayozi post). Samo tko živo in blesavo sem sanjala po dolgem času ene približno gud sanje, zato sem jih morala napisat nekam samo zaradi tega dejstva. V bistvu tega niti nisem imela namena objavit, samo ajde, če sm že naklofala stvar…

Visok, nekih deset let starejši, svetlejših las in glasbenik. Niti ne tako zelo suh, a tudi niti približno debel. Noben maneken torej, a z veliko karakterja, ki se ga je razbralo že iz obraza. Kakšne blodnje, kakšne sanje… Prve tako pristne, realne in po dolgem času tudi ene, če se že ne upam trditi edine, v katerih (in po katerih) sem se celo počutila srečno. V nobenih sanjah se nikoli ne počutim tako, ampak te vedno služijo kot kanvas za izrisavanje mojih negotovosti. In najbolj ironično – tudi tukaj sem jih imela; negotovosti… Ampak sem se z njimi spopadala na nek zelo zrel, lahko bi rekli moder način. Niso me ogrožale in niso me motile.

Bila se jaz. In upala sem si. Delala sem nove stvari in ja, bila sem pogumna. In bilo je tako čudaško resnično in ob tebi sem se počutila tako zelo drugače. Čeprav nikjer ni bilo nekih eksplicitnih prikazov ljubezenske zveze, stvar je bila sveža in s tem moškim, ki sicer ni bil vizualno podoben nobenemu iz mojega realnega življenja, ne v vizualnem, ne prav zares v kakšnem drugačnem smislu, sem čutila takojšnjo povezanost.

Udeležila sem se nekega šova glasbenih talentov in bivali smo v nekem hotelu in nisem bila najboljša pevka, solidna, ampak ne najboljša in na koncu me je zdelal prehlad, na sebi sem imela neko belo majico, eno tistih, ki se zgoraj zaključuje z nekim čipkastim vzorcem s pikami in neurejeno frizuro, za katero je očitno zmanjkalo časa. On je bil nekakšen koordinator talentov in pesmi je imel zabeležene na cdju,  ob katerem smo potem peli. Hotela sem spremeniti svojo pesem, a ni bilo več možno. Vse se je odvijalo tako hitro…

Sedeli smo naključno razporejeni po neki sobi in delali običajne stvari. Ko je posameznik zaslišal svojo glasbo je začel peti, in gibati na nekaj, kar je delovalo kot precej improvizirana koreografija. Cel čas sedenja na nekem turbanu sem pozabljala, kateri komad sploh zdaj pojem in kakšno je besedilo. Hotela sem Wheels od Foo Fightersov, a na CD-ju je bil nek drug, ki se ni tako dobro skladal z mojim glasom, nisem ga mogla dobro odpeti. Times like this ali nekaj podobnega.

Ko sem začela peti se me je lotil še prehlad, nos sem imela popolnoma zamašen in vse skupaj sem odpovedala po dveh kiticah, pogledala  sem k njemu in na obrazu se mu je kazala neka mešanica razočaranja in jeze. Ne toliko zato, ker ni hotel, da grem domov, ampak ker je vedel, da sem boljša. No ja, uvrstila sem se med najboljših 46 nekega šova in v tem krogu izločanja pač letela ven.

Nekaj sem vendar dokazala. Nisem zanič. In vseeno mi je bilo, kako bo vseskupaj videti na televiziji. Pravzaprav sem bila sigurna v to, da bom izpadla razumno in pametno. (Kar je tudi jako redko. Wow, sigurnost vase? In jaz sanjam o tem? Ne preganjajo me kompleksi? S spuščeno zapornico do podzavesti in vse? Reallly, for reals??)

Sodila sem torej med 64 ali 46 ali kolikoržekoli najboljših. a imela sem občutek, da če bi dala vse od sebe, bi naredila to izločevalno avdicijo pozitivno, vendarle ni bilo tako težko izstopati iz povprečja in tistih na malo bolj pozitivni strani povprečja (wau. cel svet ni boljši od mene. wow.  novošć; pridna, pridna…).

Prišla sem se torej poslovit k njemu, ker sem odhajala domov in vmes, ko sem sprehajala po njegovi sobi tako, kot da sem doma, sva se pogovarjala o izločitvi. Gledala sem njegove kitare, vzela sem dvojno, ki je počivala v kihinji ki se je podaljševala v pisalno mizo (?! haha) in vprašala kar je bilo očitno: “A je tvoja?” (How stupid was that there?). Aja, in to stanovanje je bila v bistvu hotelska soba, čeprav je izgledalo tako zelo domače.

Naslednja stvar, ki se jo spomnim je, da sva se peljala k meni domov, v neko belo, majhno enonadstropno hišo in tega, da nekako nič ni bilo pomembno, ker sem imela tebe… eee, njega :P In čeprav še nič ni bilo, sem vedela da nekaj bo. Soon. Ker si me me je (stvar kar naprej hočem pisat v neki formi ljubezenskega pisma. a looh? was goin’ on with me?) gledal na poseben način. In ker sem se zraven tebe počutila tako zelo varno. Doma sem se najprej rutinirano skregala s  sestro, nekaj glede čevljev in tega kako sem ji ukradla nekaj, kar ji seveda nisem in ti si vmes pil belo vino v kuhinji; najprej iz enega, potem pa še iz malo lepšega kozarca. Vsakič iz drugega; jaz pa sem nagnila 0.2 dcl Jacka Danielsa, ker je moj brat slučajno prišel mimo s tremi steklenicami viskija.

Bil je majhnen, brez pravih ciljev in rahlo okrogel (neka zelo potencirana podoba realnosti torej) in stvar je izgledala tako čudno. A niti za sekundo ni zaskrbelo, kako boš gledal na to, ker se v sebi vedela, da me ne boš ničesar obsojal, da boš razumel (eto, spet. jebeš. stvar sem očitno v originalu pisala tej figuri moje podzavesti, pa naj tko ostane. zdaj samo dodajam komentarje in to. ker je stvar res jebeno osladna). Naenkrat sem imela na glavi dve kitki, malo svetlejše lase na sebi pa športno bundo in v roki hokejsko palico, čeprav sem te le pospremila le dol po stopnicah, pred vhod.

Odhajal si domov, čeprav sva v bistvu odhajala domov. Spodaj pred vhodom sva se še usedla in kar naenkrat postala del neke reklame, bilo je za zavarovalnico ali nekaj takega in hiša je  bila kulisa, midva pa ena izmed tistih srečnih lepih ljudi, ki jih pač vidiš v televizijskih reklamah, ki so okoli naju, no, z nama, poplesavali govoreč nek slogan in se na koncu začeli vsi vzklikati “srečno novo leto!” ali “vesel božič!” oziroma nekaj podobnega.

Zadnjega kar se spomnim je, da sva odpeljala stran, stran od tiste majhne hiše, stran od tistih čudnih ljudi.

Sanjala sem jebeno LJUBEZEN. Mogoče pa le nimam tako izkrivljenih predstav in mogoče ne bom celo življenje lovila nekih prenapihnjenih nadutih kretenov nezmožnih čustvene povezanosti ali kakršnegakoli razvoja na kakršnemkoli nivoju, ko smo že pri tem.

And it’s fucking good to know that. SOOOO, so good.

Da bi le bila stvar preroške narave.

Dons je en tok čuden dan, a je to sploh potrebno dodatno izpostavit? :mrgreen:

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Neee no

Nisem živčna zarad izpitov, it’s you, it’s you. FAK.

You make me dizzy, running circles in my head
One of these days, I’ll chase you down
Well, look who’se going crazy now?
We’re face to face, my friend
Better get out, better get out

You know you make me break out
You make me break out
I don’t want to look like that
I don’t want to look like that

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

1 komentar

Vitezi so presedlali na javni transport

»Kako je miren med vsemi temi skremženimi obrazi, porisanimi s skrbmi. Neobremenjeno, že skoraj hladno zre skozi dvojna vrata in misli; kdo bi vedel kaj si misli…«

Ramona je opazovala zadnji del fanta, ki je tistega ponedeljkovega jutra stal pri sredinskih vratih avtobusa št.6 in imel na nogah nekaj, kar je hipoma proglasila za najlepše čevlje vseh čevljev.

Strateška pozicija  se ji je zdela popolna, očitno strmeti v koga je bilo zanjo pri vrhu nekul dejanj; kadar je opazila koga preveč zagreto zijati je izstrelila kaj takega kot: »Oprostite, ste morda na meni pozabili zrklo?«

Ramonino zrklo je medtem plesalo po zadnjem delu nič hudega slutečega udeleženca namišljene avtobusne romance v razvijanju: rjave elegantne superge, preproste kavbojke, pulover z visokim ovratnikom in minimalistična torba oprtana čez ramo, počivajoča na istem mestu spodnjega hrbta, kamor si jo ponavadi zaluča sama.  Lasje razmršeni na zlati meji med urejenostjo in igrivostjo; drža pokončna, a lahkotna.

»Kdo bi rekel, da se popolnost skriva v tako majhnih rečeh,« je zavzdihnila.

—————–

Turiste v prestolnici  so po številu spet premagali študenti. Grmada mladih, zagnanih ljudi, polna zagona, ciljev, upov. Ljubi bog, povsod so in vsi tako srečni. Skoraj kičasto.

Črno obrobljene oči so se z ulic zopet uprle v oktobrskega princa avtobusa št-6. »Nezaslišano, da bi komu tako pristajal par čevljev,« je bila dalje očarana. »Če bi bila moški, bi imela natanko bi si na noge povezenila nekaj točno takšnega, čeprav to v bistvu sploh ni moj stil….«

Ravno, ko je hotela daljše razčleniti apel te obutve, ji je pogled in pozornost odtegnila mamica z vozičkom, ki si je drznila posežti med usodno privlačnost dveh ubogih duš. Akrobatsko  se je izvila pod roko nekega gospoda in se stisnila v kot pri oknu. Zadovoljno nakremžila nad novim-starim razgledom.

»Mogoče obstaja skrivnostna korelacija med fatalci in klasično obutvijo,« je nadaljevala bizaren tok misli in se zdaj že sama sebi hehljala. »Estupida.«

Drama. Vrata so se odprla, a Klemen – tako ga je Ramona za silo poimenovala -  na srečo ni izstopil. Nerodno se je s prehoda pomaknil na sedež pri oknu.

»Prekleto! Zdaj je situacija obrnjena. On vidi mene. In menda res ni Slakonja, sicer bi tu bržkone izstopil…« jo je prešinilo, ko se je tokrat – vsaj tako je bila prepričana -  še bolj frajersko  namestila na stojišču pri oknu, en komolec naslanjajoč na držalo na levi, drugega na drog pri sedežih.

Karseda neopazno si je popravila karirasto srajco, si rahlo prevelike hlače potegnila malo višje in preverila stanje allstark. Njena podoba je ugledala že boljše dni. V glavi se ji je odvrtela pesem Mama said there’ll be days like this, a obsijana s soncem je morala izgledati precej dobro, čeprav se sama ni počutila niti približno manekensko.

Manekenke, da… K takemu prvovrstnemu primerku s popolnim obrazom oziroma, no, s profilom, kolikor se ga je videlo, popolnimi čevlji in zbranim, razsodnim pogledom vendar sodi popolna mademozel in to je jasno celemu svetu. Vsem ki gledajo ameriške romantične filme ali sladke latino limonade. Ljudem s televizijo, torej.

V glavi je že izdelala oglas:

Išče se oseba s tankimi ročicami, zobotrebci namesto nog, zdravimi, dolgimi lasmi in brezhibnim stilom. Morda ne še čisto popolna, ampak definitivno vsaj s tlečim, skrivnim potencialnom popolnosti. Na plus manikura in minus očala z dioptrijo način.

Brez skrbi Klemen, Ramona je  na delu.

Nezavedno je vztrepetla od navdušenja, ko se je ozrla na svojo levo: »Aha, mogoče ona!« Tam je stal potencialni puzzle viteškega etosa – svetlolaso dekle manekenskih potez.

»Izkoristiti ves svoj potencial je nevarno. Ker ga lahko uničiš. In vedno ga je manj, kot si misliš,« se je spomnila besed svojega najljubšega komika in pri tem seveda mislila nase. Dober moto. Priročen. Tolažeč.

»Oh, sladko olajšanje. Moja postaja. Zbogom princ s šestice,« je vzkliknila v mislih – v mislih,  kraju čarobnih zgodb in fiktivnih romanc. Srečen kraj je to!

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Summer’s end

Dolgčas tokrat nekako ni prišel na svoj račun. Veliko se je zgodilo in jaz sem verjetno še bolj nora, kot sem bila. Predvsem imam neko hudo energijo, ki zadnje čase lepi name tipe kot salotejp, tiste skulirane kaj hitro odpikam, zaradi nekih banalnih razlogov (overexcited  itd, neki že najdem), pri tistih čustveno zavrtih postojim malo dlje, standard pač; nora pač- *poof*

Mislim, ne me narobe razumet, sej se zavedam teh stvari in se tudi pri tistih “never gonna happen” zadevah zabremzam in postavim na realen podn, ampak nekako me vedno popolnoma zmedejo ravno ti ljudje. Sicer pa ugotavljam, da mi sploh tak trenutek samski lajf neizmerno ugaja. Bolj mi še ni, res.

Da me ima pol kufer je odločilo tudi Zdravje, ki me je v teh dneh ponovno zalepilo v posteljo, z nečem, kar bi lahko bila (ponovno) angina in prav nič nisem srečna, ker sem zabetonirana na domači fronti. Po drugi strani pa bolje, da te kaotične misli mirim doma – utesnjujoče, a bolje. In kaj napišem, nevem zakaj sem spet padla ven iz tega blogerskega flowa, ko pa je ja tako terapevtsko (izvzemši branje komentarjev; sem postavila avtodiagnozo, hvala, ‘dijo…)

To poletno savno sem hladila bolj s festivali, pivom in mrzlimi rekami kot morjem in glasbeno sem se kvalitetno najedla; barem nešto, ili kako da kažem…

Najbolj srečen otrok sem bila kakopak v Chiemseeju, 24.8, ko sem končno ugledala Foo Fighterse, ki jih ljubim tja v širjave in doživljala Grohlgasm dobri dve uri. Tudi predskupine Rise Against, Mighty Mighty Bostones in Stefana Dettla ne gre zanemarit, čeprav sem slednjega, ki je bil na sporedu prvi, rahlo zignorirala.

Mighty Mighty Bostones

Foo Fighters!! :mrgreen:

V Tolminu na Punk Rock počitnicah je bilo takisto hudo; dobra družba, lepa okolica, huda muzka (NOFX, Bad Religion, The Real Mckenzies, The Toasters; itd, itd.); štiri dni totalnega odlopa pač…

Random ppl na Sotočju…

To je to, pa veliko večerov prebitih na Trnfestu in drugje, o Otočcu sem pa že pisala, tko da dovolj o tem…

Danes sem se že pridno posilila s knjigami, izpiti za ovinkom in to; delavna vnema me je s silno zagrabila že ob sedmih zjutraj nato pa naglo, ampak res naglo popuščala, zato upam, da bom jutri že kaj bolj utečen piflar. Aja ne, dopoldne bom posvetila obisk zdravniku. Danes sem storila to usodno napako in se prepričala, da sem ful boljša kot včeraj. Tudi to je držalo samo v jutranjih urah. Trpim, jako trpim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Bolniški pripor v znamenju hrane, serij, knjig. No, in bluzenja po netu.

Počasi se začenjam počutiti kot v zaporu. Spim in jem. Drugo bolj zato, ker morm, te tablete niso neki blagodejne za želodec. Pa zato, ker mi je dolgčas in sm čist hepi, da lahko kuham.

Dons so mi zasedle filane bučke. Fotka je fail, ampak je blo dobr. Nakrmila sem še brata, ki že cel tedn vestno mlati pice. Dostavljalci že mislijo, da je prtegnen, al pa kej.

Ati in mati sta sicer od torka na dopustu in že dolgo v tem stanovanju ni bilo takega miru. Edini, ki mi skače po živcu je maček, ki je razvajena pozornosti željna cipa, s katero se moraš non stop ukvarjat, sicer se ti užaljeno zapodi v nogo in ti pusti kakšen krvav spomin. Jaz v takih momentih znam pozabit, da imam gnojno angino, zato mi grlo in tisto malo, kar je ostalo od glasilk, nista hvaležna, če se zaderem tako, da se strese cela bajta. Boli.

Sicer ga tudi hranim, božam, mu odpiram okno in očitno je samoumevno, da mu JAZ pucam skret. Danes je namreč spustil lužo kar sredi kuhne. Valda, da skor zagazim not, ko se z megleno mreno opotekam do vode. A je treba sploh poudarit, da nisem vstala prva?

To je ta ignorantski duh, ki ga v tej družini gojijo že stoletja.

Drgač sem pa čist vesela, ko me kdo pokliče, da lahko izživim to pomanjkanje verbalnega komuniciranja in reveže na liniji zadržim dlje, kot imajo slutiti. Naveličana sem tudi gledanja raznih serij (*trenutno mi je dbest Modern family, poleg Housa, How I met your mother se je konkretno pokvarla, do nove sezone Dexterja se bo pa še za načakat… pa Black Books ftw. pogledala vse tri sezone, najboljša stvar ever), zato sem se danes spravila na omaro s knjigami – in te domače omare so ponavadi sumljiva kolekcija kakšnih osnovnošolskih čtiv pomešanih z nekaj atlasi in enciklopedijami in priročniki za v hribe pa kakšnim bednim romanom… Sem pa kljub vsemu našla dve zadevi, ki me približno zanimata in jih naša ljuba arhitekturna zakonca premoreta:

Tale o gradu je kr zanimiva, čeprav sem bolj napalila na arhitekturni vodnik po Lj. Ima pa knjiga neugoden format. Res neugoden. Enihu, nostalgija me je prevzela. Po Centromerkurju. Dost sm bla tm, sploh kot pamž. Socialistični duh tm not je bil zakon. Loh si kupu sendvič, svinčnik, gumbe, cvern, čevlje, obleko, igrače, vse naenkrat. V to Galerijo Emporium me še ni zaneslo. Če bom kdaj tok bogata, da me sploh bo… Raj za snobe, zame bl ne. So pa lepo prenovil, po slikah sodeč. Men se vseen kolca po oldskul varianti. It had soul.

Sokolski dom si moram enkrat pobližje pogledat. Bolj malo se potikam tam okoli. Vsaj podnevi ne… :oops:

  • Share/Bookmark

1 komentar

Maj gad. Mornings suuuck.

Intervencija kliče! Na področju dnevnega ritma in spalnih navad.

Spat hodim, v povprečju, okoli dveh zjutraj. Kar še ni tako tragično, kadar mi zjutraj ni treba zgodaj vstati, in to je ee, večinoma. Predavanja imam ponavadi ob 10h, 12h, pa tudi službe že nekaj časa nisem imela takšne, ki bi terjala funcionalnost ob nehumanih urah. Ker se imam rada, in to.

Razen te jebeni četrtki. A sem bla pijana, ko sem si izbrala ta izbirni predmet, ki je zacahnan ob osmih zjutri, al kaj? 1

Sestri sem bila idealna tarča posmeha, ko se je zjutraj hehljala moji razčupani, zabuhli pojavi, medtem ko se je rutinirano spravljala na šiht. Še dobro, da je nekajkrat močno zaloputnila z vrati in vsakič glasno najavila: “a nimaš ti predavanja ob osmih?!”, medtem ko sem se na snooz dvajset minut obračala kot prepečen polpet in sanjala, da sem na faksu. Računalniškem, ampak pustmo detajle.

Ko sem mi je končno uspelo nekako postaviti v navpično stanje, sem se megleno prebila do kuhinje in valda so danes VSI vstali ob isti uri. Še preden se mi je uspelo prebiti do WC-ja sem jo ucvrla v kuhinjo, kjer sem fotru, ki si je natakal zadnje kaplje kave, z nosom skoraj zlezla v đezvo, da bi dojel, da se znam na licu mesta sesesti v spontani napad spanja, če me v tistem trenutku deprivira kofeina.

Zuni pa itak ludilo. Šolarji, babice praznejo kaslce, okopavajo rože (?), sprehaja se pse, promet je ubijalski. Razmere, v katere se ni pametno podajat pol v snu, ohranjajoč se pri življenju zgolj z razbijaško muzko v ušesih.

Več morm spat, v glavnem.

:mrgreen:

Drgač pa, dons je St. Patrick’s day. Še en uvožen izgovor za delat pizdarije in pit, pit, pit. Vzamm, kupm, prodano. Hehe. Suuuure, why not.

Sj ne, mogoče kšno pivo. Zobar jutr dopoldne. Grrr.

YouTube slika preogleda
  1. tok sm izmučena, da si bom na tem mestu vzela nekaj minut 4 ure za power nap, brez heca [↩up]
  • Share/Bookmark

1 komentar

Ou hepi dej, come on over

winter13a.jpg

Dost je te zime, dost zmrznenih prstov, dost dvojnih štumfov, dost te brozge, dost kadilnic, dost jebenih škornov, dost sivine, dost beline, dost sveč na bajtah, pa iz nosa, dost rdečih fac, dost zmrzvanja na metelkovi,  dost seminarskih, dost izpitov, dost računalnika, dost melahnolije, dost sprenevedanja, dost dolgočasja, dost hibernacije, dost zamorjenosti, dost prokrastinacije (gugl that shit), dost kap, šalov, dokolenk, rutic, dost vlage, jebemti vlage, dost čudne čupe, dost rutine, ma dost usgaaaa!

pomlad, kličem teee!!! :mrgreen:

metuljčki, zeleno, ki te ljubim, zeleno, hud zrak, cvetki, rožice, zvončki, sonce, madona, djte že uletet! (:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

2sday

Dan je kr v redu, ko vsebuje: minimalno eno kavo, kelnarja, ki jo postreže z vljudnostjo in je lahko ponosen na par uibr hudih oči, najljubše cigarete, chick talk, Bolko, en pošten napad smeha, sprehod okoli jezera, za malo dramatike še scary napad, ko si obdan z meglo, temo in jezerom od porednega človeka, dobro glasbo, vsaj en hranljiv in okusen obrok (pa čeprav sem si ga mogla sama skuhat) ;) eeem, kaj še. Zic na busu, predenje Majkla (pazimo in to prav preberimo!, haha, prdenja NE maramo), en dobr joke in en dolg objem.

Evo, ker sem včeri tko po dramaqueenovsko mal preterala situacijo danes nekaj sveeetjeleeeepovskega.

No, očitno je, da nisem primerna za tvorca neologizmov. Že tko nazaj v živi jezik preveč često ufuravam AKO namesto če in še veliko zastarelih besed, da kdaj pa kdaj ljudje kar malo pozijajo. :mrgreen:

Zdej grem pa, jaz, skrajno uravnovešen človek napisat do konca eno seminarsko. Matr, res bi bil že cajt ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Hm

Hm. Zanimivo se je začelo tole leto. Upam, da se bo to izkazalo za pozitivno stvar.  Sej veste, tragedije so tudi atraktivne. Ahja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar