Arhiv za kategorijo poet-try

The man with the can

Od spodaj se sliši

brezdomca

govoriti s samim seboj

in praviš

da je žalostno

gledati takega človeka

vsak dan

cel dan

prazniti

pločevinko piva.

Ampak meni se ne zdi

preveč žalostno

ali vsaj bolj

kot kaj drugega

bolj od

onega na balkonu

onega na vogalu

ki ne čuti sonca

ne sliši melodije

pozablja bolečine

in zgolj je

in smo

in sem

kao normalna

a v bistvu nič manj “žalostna”

in če se prav zasuka

bom nekoč nehala biti

ali pa bom sranje sprejela

s piksno v roki

čeprav drugi

ne bodo razumeli

ker so tako zelo “srečni”

da so pozabili

kako je na drugi strani.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Zaščiteno: The way we were

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:


  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

“Vse”

Včasih se mi zdi,

da je bolje biti malo nor

v morju dolgočasja

in se zaleteti v nekaj,

kar bi bila odlična zgodba za vnuke,

tudi, če potem ni nič iz tega

- in ponavadi tudi ni,

kot pristati nekoč

v nakupovalnem središču

in kupovati zelenjavo

v isti jakni različnih barv,

ali pa še to ne.

Čisto lahko tudi,

da me bo  to razmišljanje pokopalo,

še preden se bo po mojih željah končalo,

ta moja vizija, oziroma -

kolikor je od nje še ostalo.

Pa raje tvegam več,

kot stavim premalo,

in nekega čarobnega dne,

po zakonih verjetnosti,

dobim glavno nagrado.

Lahko bi dobila

VSE.

Nekega dne…

Še preden življenje postane rutina,

in upanje je,

in sanjam še vse,

kar lahko bilo bi,

in čakam, da je.

Imel bi enaka očala,

da bi videl vse to -

če bi lahko,

takoj bi ti jih dala.

Bile bi roza,

in midva rdeča,

v ta sivi svet žareča.

MIDVA

VSE

Nekega dne…

Iz mojega blokca, ki služi marsičemu; šoli, službi in očitno tudi liričnim izpadom. Datuma žal ni zraven, sumim pa, da je od lani, ali pa predlani.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Stare skrbi

Pivo poceni, kazalci na steni,

v glavi pa stare, stare skrbi.

Punce čaka stara napaka,

rana na rano skeli.

Kdo je rekel, da se ne boš opekel

kdo pa pravi, da ne boli?

Pogledi nori, čudni nazori,

zgodba oči, stare skrbi.

Zakaj sploh govorit, tožarit, klicarit,

če nič predvidljivega ni?

Danes je eden, jutri nobeden,

zmeda preseda,

jaz in ti.

Stare skrbi.

Iza vogala počaka, napaka,

tudi stare ljudi -

modre, razsodne, življensko ugodne,

vse doleti.

Da v soboto zvečer,

ko vlada navidezni mir,

lahko tuhtaš kako lepo je bilo,

a več ni…

Stare, stare skrbi.

Jutri, s pepelom posuti,

mavrica v zori tli.

Tam me dočaka, sveža napaka,

vsaj tako se mi zdi…

Jebeš skrbi!

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

It’s my party and i can cry if i want to. blog even…

Ko bi vsaj zraslo
kaj lepega
iz solz
ki padajo na tla

oziram se
ker ne dojamem
zakaj sva tako skupaj
še vedno narazen
za vedno narazen

iz nekega razloga
tako kot vedno
bo ponovno
modro nebo
dokler nova kaplja
ne pade v slovo

daj steci že
končno za mano
v to prazno Ljubljano
kjer veš, da me najdeš
ker veš, da bom za
in končno tudi,
da se meni ne da
čakati tu
konca sveta

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

chill

če zamižim bi najbrž videla več
od tega smrdečega dima
in tvojih brezizraznih oči

pomislim, če te zebe
kot si predstavljam, da zebe
tako hladne ljudi

le povesim lahko pogled
ob lepih nasmehih
ki me ne ganejo več

moja ustnica je bila sporoščena
ko so bila drevesa še zelena
zdaj pa na njih ivje sedi

popolnost obstaja
v vseh napakah tistih
katerih napaka si ti

sploh ne opazim kadar te ni
ker je na stotine drugih kot ti
katerih hlad do kosti me mrazi

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Potnik

stopil
je po stotih letih
na pot vseh prej prekletih
videl je
kako mižika
senca, ki pogled zakriva
videl je kako uživa…

kaj se nanjo vse preslika
tegoba njegovega lika
pohlepna se nasmiha
vse kar bi želel postati
mu v temo skriva
vsaka luč
bi bila preživa.

v pravih barvah me nikoli nisi videl
bil si tam kot so vsi
ki nikoli niso mavrice uzrli…
kot bela megla nad ljudi
so oblaki padali

posluh ko prihaja
molk ko odhaja
pogled zaman je
bolečine in tisti sklelet
ko vidim tvoje korake… odhajati
postajati otrpel
je umirati
počasi

po stopinjah se vidi
kako težki so koraki
odzvanjajo prividi
slišim
da se senca za ovinkom je zgubila
boš sploh kdaj dojel
da greš v napačno smer?

poskusi razumeti,
da mogoče je trpeti
v mislih slikati postaje
vedno znova
in sebe nanje
na praznem peronu
v tem zmešanem svetu
ki ni neskončen. 1

  1. Za Sančk, ki me je dons spomnla, da sm nekoč pisala poezijo ;) [↩up]
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

I.M

Na beli terasi od misli črne sledi…

Nekošena jasa mrgoli od življenja.

V kleti pušča voda.

Jaz na terasi sedim.

Ptič sedi na ogradi, kaplje na vlažni fasadi.

Jaz na terasi sedim.

Stopnice zaliva, hudičeva klima…!

Zdi se, da se ne svetlika več

boječe oko.

Jaz na terasi sedim.

Stavim na tisto, kar že dolgo ni isto…

Krožnica je neprekinjena krivulja-

Jaz na terasi sedim.

Zato še vedno tukaj sedim…

Umrl je najbolj razgledan človek, kar sem jih kdaj poznala. Najbolj sproščen, najbolj človeški. Znal se je zjokat od smeha in ni ga bilo sram ob tem zardeti v obraz. Sem napisala že mal daljši post, ampak sem se odločla, da naj moji spomini ostanejo moji. Ko sem zvedla, da ima tumor na možganih, kr nisem hotla dojet.

No, zdej sm dojela.

Profesorju slovenščine. Človek, ki me je naučil še marsikaj bolj življenskega in nekdo ki je vedno verjel vame…

Počivaj v miru.

  • Share/Bookmark

1 komentar