Arhiv za kategorijo osebno

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Školovana, starejša in nora as ever.

It’s been A WHILE

Med mnoštvo še ne zabeleženih dogodkov se verjetno uvršča moja dvomesečna “vojna” z Godino, ki me je na izpitu vrgla vsaj nekih 4x-5x, preden se me je na zadnji možni datum konec septembra končno usmilila in mi zraven navrgla komplimente kako inteligentno bitje sem in kako odlična študentka bi lahko bila, če me sistem ne bi gladko kastriral skupaj z ostalimi, vedno izrazitejšimi patološkimi narcisi, katerih najvišji zakon je ugodje. No, ja. Kljub temu, da mi je skoraj pridelala čir na želodcu, ženski kar težko zamerim. Ampak morali bi me vidt, res se mi je že popolnoma mešalo.

Na ustnem izpitu navadno ne grem čez vso emocionalno paleto, od histeričnega smeha do obupanega joka preko apatičnega strmenja v razglednice eksotičnih antropoloških destinacij. Ampak moraš biti dovolj nor, da si njo prišparaš za zadnji izpit. Če si je ne bi, bi ta trenutek verjetno sedela na podiplomskem študiju. Še vedno se poskušam oklepati misli, da je vse za neki dobro. In zdej čist razturam v kulturni antropologiji. Imam jo najbrž dovolj do konca življenja, but I know my shit!

No, nekaj tednov za tem sem tudi oddala diplomo in se zdej ponašam s to 6/2 stopnjo izobrazbe, juhubruhu, aveš. Pesimizem na stran, sej sem vesela, da sem zaprla to poglavje. Mati in ati imata tako še enega školovanega otroka pod streho, kar si zihr štejeta za osebni uspeh, sicer pa kaj več od tega, da je fotr odprl šampanjec in da me je mati skoraj pokosila s količkaj pristnim objemom, od njiju nisem pokasirala. Mislim, v nikakršnem smislu, noben od njiju ni niti prebral moje diplome, mati jo je nahitro in z nekim neprepričljivim zanimanjem prelistala, medtem, ko se je odpiral šampanjec, fotr se je ni pritaknil, mi je pa namesto tega čestital na nazivu diplomirane komunikologinje.

Kulturologinja, ampak pustimo detajle, tip je zadel vsak faks. Tudi o darilu od njiju ne duha ne sluha, kar je bedno, ker sem zadnje čase precej revna. Mogoče bi res morala zraven diskretno primaknit kozarec za vlaganje. Eh. Lahko bi mi simbolično vsaj povrnila stroške za vezavo, lektoriranje in podobne malenkosti, da sploh ne govorim o drugih izdatnih stroških, ki sem jih morala poravnati, da lahko to leto hodim po svetu kot izredni dijak in delam preko študenta v tej mladim zaposlitveno prijazni državi.

Po teh šokovih sem se odločla, da rabim pavzo, ker poleti nisem bila nikjer in s tem resnično mislim NIKJER, ker sem se učila celo jebeno poletje, ob tem pa še finiširala diplomo. Zato sem novembra s sestro odletela v Turčijo na en teden savnanja, bazenanja in bluzenja po prijetnih dvajsetih stopinjah in tam pustila še zadnje pare na računu.

To, kar bi se lahko sprevrglo v katastrofo, upoštevši totalitarno osebnost in muhe moje sestre, se je izkazalo kot presenetljivo lagoden dopust. Res. Še vedno se čudim temu izteku dogodkov. Mislim, cel ta teden bi zaslužil lastno objavo, od labirintom podobnih hotelov do Turkov, ki so verjetno največji babjeki ever, do pijanih, pojočih in vsesplošno vulgarnih babic na avionu do smehov v savni, na odru “turškega večera” in mojega “nepričakovanega” bližnjega srečanja z vodičem, ki ni povsem pasal v moj “prišla sem se odklopit od vsega” koncept dopusta.

Zdej pa iščem službo, ki mi je vsaj približno všeč, če je do konca mesca ne najdem, bom pa delala nekaj kar mi ni najbolj pri srcu, pomoč pri prodaji, administracija, te bedarije, ki jih vedno stakneš pač. Denarja mi je zmanjkal in, em, dolgčas mi je ratal, dost je blo počitka. Tisto zadnjo novinarsko delo sem pa odpikala. Prsežem, če bi napisala še en neumen modni članek, bi mi IQ slapel za 20 točk, od same muke.

Sicer sem se vmes tudi postarala, kar je evidentno že iz tega, da me ta mesec drži silna nuja po peki piškotov. Nikol nisem marala pečt! Čakam še dan, ko me bo zamikalo prekopavati vrt in se pogovarjati z rožami.

Sicer pa je tudi praznovanje letošnjega rojstnega dne stvar, ki bi si zaslužila samostojno objavo. A mogoče bi za detajle morali izprašat koga drugega kot mene. Vse skupaj je izpadlo precej simpl: prišla, pila, padla dol. O ljubobolu, ki je povezan s to zgodbo, ne bom zdejle.

No, tko. To je bil hitr update. Če ne drugega za lasten pregled zadnjih par mesecev. :)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.

Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Fuck the authority

In gladko zajebi sebe v procesu. Če povzamem zgodbo vnaprej – ostati diplomatski je v nekaterih situacijah pač znanstvena fantastika. In za božjo voljo, izogibajte se sestankom v času hormonskega rollercoasterja. Vsaj tistih, ki že sami po sebi vodijo v slepo ulico.

Tole zgodbo lahko brez posebnega obotavljanja umestim tam zraven tistih treh spodletelih poskusov opravljanjanja vozniškega izpita in tistega četrtega, ko sem ga končno naredila; ne vem kateri je bolj smešen/sramoten/bizaren, karkoli že. Zavoljo odlično izvežbanega potlačevalnega mehanizma sem to ekspresno pozabila in priredila. Če posežem še malo globlje v zgodovino se pravzaprav sledeča pripoved bolj približa tistemu incidentu v osnovni šoli, ko mi učiteljiča slovenščine ni hotela zaključiti ocene navzgor na štirico oz. petico in sem na v dušo pekočo nekrivico odreagirala tako, da sem v zrak pognala dva zvezka in tistih nekaj listov, ki so bili na mizi ter histerično zdrvela v wc. Težko torej trdim, da v meni ne najdete drama queenovske žilice, čeprav gre tu za bolj izjemne zgodbe, kot kaj drugega. Recimo, da se alergično in burno odzivam na krivico. Pa še to tisto skrajno. In recimo, da sem mislila, da z leti te zadeve diplomatsko zatreš in z lahkoto obvladaš. Dokler nisem nekega dne pobegnila iz dežurne ordinacije očesne klinike, kjer me je neka totalitarka od zdravnice obtožila odsotnosti razuma, ker hodim tja zapravljat njen dragocen čas, čeprav so mi na urgenci dali taista navodila in odvihrala ven hlipajoč “hvala za nič, očitno sem prišla po diagnozo hipohondra”, polslepa na desno oko. In ne, to ni zgodba, katere se imam olajšati, čeprav bi lahko samo teh zdravniških iz rokava povlekla še kar nekaj…

Torej, ostalo mi je še nekaj izpitov in diploma. Z enim posebnim od njih se ubadam že dve leti. Če se bralci, ki tu niste prvič, spomnite tistega fiaska lani z obtožbo plagiatorstva, ker mi je ušlo citirati en ušiv odstavek (za kar sem se opravičila, popravila, I’m only human, pa to, show some mercy; ne, adijo, se vidmo drugo leto…) Okej, požrla, prebolela, profesor jeseni umrl, prevzel nekdo drug, jovo na novo, naredi še enkrat. Bolš? Ne. Ne. Človek bi si morda mislil, ampak ne. Priskutila se mi je še zadnja oblika ljubezni, ki je meni morda bivala do tega predmeta, nekdaj, daleč nazaj. Mislim, zgodba je dolga in mučno mi je razlagat o vsem skupaj. V glavnem oddala stvari še enkrat in prejela bizarno porazne ocene, ker so kriteriji to leto s pomočjo nekoga posebnega zrasli na tako raven, da bi še tisti, ki se profesionalno ukvarja s tem področjem verjetno balonsiral med kakšno šestko in sedemko. Amater like moi pa zabingljal pod pozitivno lestvico. Oh, happy day. Dobro, res je, da ne živimo v času, ko bi bil trud enakovreden rezultatom, ampak c’mon, jaz nevem več, kaj potem lahko naredim. Se neham trudit? Rezultati bi bili očitno isti. Mislim, tist, ko oddaš projekt, vložiš cel kup truda, stvar mogoče res ni popolnost, ampak ker je številke 1-9 očitno pojedel nek cifrožer, obstajata samo dve skrajnosti in jaz očitno obvisim na ničli. Na istem izkupičku kot nekdo, ki je medtem, ko sem jaz izdelovala svojo nalogo, praskal rit in ni oddal ničesar. 0. Hvala lepa, res.

Gre pa seveda tudi zato, da obstajajo ljudje, ki so odkrili življenjski smisel v grenjenju usod drugih. Pač tisti, ki jim ni za dobrobit študentov spljoh; tisti, ki kratkomalo hočejo zajebat čimveč ljudi čimbolj suvereno. Pa še majhna drobtina ironije: lani sem pri tem človeku opravila nek drug predmet z desetko. Največ točk sem imela v letniku. Človek je deloval normalno, tudi na GU sem bila parkrat pri njemu.

S tem nočem povedat, da sem piflarka, za povprečje mi visi tako globoko dol, da bi lahko ambicije skakale bungie; ali pa da kakorkoli enačim ta dva predmeta. Hočem povedat, da se je človeku očitno nekaj zgodilo v življenju, ker jaz se ga takega ne spomnim. Sej se vedno trudim vsakega razumet. Pa tudi to, da imajo ljudje slabe dneve mi je jasno. Vem tudi, da mi dotični predmet ni tuj in da bi lani, če pač ne bi bilo tistega na koncu pokasirala vsaj 8. Letos pa mi je pol nalog, ki sem jih oddala  zavrnil in končna stvar je ocenjena tam pri minimumu. Okeeeej. Pustmo to, da sem že tako na koncu z živci, ker dvakrat vlagam trud v isto stvar… In izkupiček vsega, kar sem letos naredila niti 6 ni? C’mon. Vseeno mi je, vem sicer, da si zaslužim vsaj neki 2 oceni več, ampak vseeno mi je. A lahko naredim to stvar in začnem pisat diplomo? A lahko diplomiram?

Ta zadnja stavka bi lahko v bistvu dala v navednice, ker sta točno to, kar sem začela živčno mrmrati, ko se je pogovor na govorilnih urah prevesil v drugo polovico. Takrat, ko mi je solza že stopila v oko in so v moj sicer spodoben besednjak prilutale besede “trivialen predmet” s katerim se “jebem že dve leti”. Classy ali več o tem kako izpasti neuravnovešen psihotik:

Pred kabinet sem prišla pol ure pred začetkom GU in pred mano je že bilo nekih 7 ljudi. Po zenovsko sem v roke prijela knjigo in se zatopila v – kot sem ugotovila – rahlo preveč melanholično knjigo za ta dan. Hodnik se je vmes napolnil do zadnjega kotička. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo tam vsaj 40 ljudi, vsi so čakali NANJ. Ob polni uri je ratala tišina in “priljubljena” figura se je prebila do kabineta. Dve uri techno žura jajčnikov kasneje, po trdi borbi za obstanek v vrsti in nekih dveh kurah, ki sta se urinili s tako bednim izgovorom, ki mu lahko nasede samo naivnež mojega kova, sem končno prišla v pisarno. Vljudno, umirjeno. Še glas sem preoblikovala v neko bolj žametno in razumevajočo različico. Situacije sem se nameravala lotiti elegantno in ponižno. Take nas imajo najrajši.

To mi je uspevalo ravno do takrat, ko je začel z vehementnimi gibi s flomastrom črtati čez moje izdelke in utemeljevati oz. – to bi bila slaba oznaka tega početja – trditi da so zanič. Jaz sem sicer davno pozabila na vse argumente, ki sem jih doma pripravila v obrambo in začela kontrirati z izjavami kot so “kaj pa je to, če ni to to?”, ker so bile stvari meni tako jasne in očitne, da sem jih pozabila obelodaniti in si razburjeno v brk pomrmravala podobne nesmisle. Drugič si bom resnično prinesla list z vsem tistim, kar sem nameravala povedati pa naj izpade še tako čudno.

Ko je tempreratura dosegla višek in se njegovo prepričanje ni primaknilo niti za milimeter in sem izvedela, da mi do pozitivne ocene manjka točka in pol in torej kaj vse moram  SPET še enkrat oddati, sem padla v nek napad kimanja in odšla ven, pri tem pa mi je – wait for it – roka zaradi razburjenosti refleksno ušla in uboga vrata kabineta sem zaloputnila tako močno, da se je streslo celotno jebeno nadstropje. S solzami v očeh sem odvihrala po hodniku, vedoč, da sem se to potezo verjetno za vedno porinila v drek in polušala tihe vzklike tistih čakajočih ljudi, kot so “legenda”. Naredila sem tisto, kar si je vsak od njih želel in česar nihče pri zdravi pameti seveda ne bi realiziral. Hail to me, the queen of fools. Dodajte temu še ubijalske trebušne krče in dobili boste približno atmosfero tistega dne. Hormoni so situaciji vsekakor dodali svoje.

Tako butasto se bržkone še nisem počutila, ko sem odhajala s faksa. Kot da je za mano neka filmska scena, ki je preveč nerodna, da bi jo lahko še kdaj pogledal. Postala sem senzacija drugega nadstropja. Medtem ko sem se spodaj oblačila, sem slišala, da so nekateri klicali kolege po telefonu: “Česa takega še nisem videl. Ena je objokana odvihrala ven. Vrata so se stresla tako, da je odletel omet.” – no, slednje resnično upam, da je dramatično napihnjena izjava.

No, na stvar nisem ponosna, ampak če bi slišali nekatere izjave tega človeka ne bi bili začudeni, da lahko nekomu uide podobna reakcija, ki na tako ustanovo ne sodi, ampak tja definitivno ne sodi niti tovrsten odnos do študentov. Očitno so mi ta konkretna polena prihranili za absolventsko leto, ker imam nekaj več časa in je normalno, da ga posvetim takim stresnim življenskim lekcijam in ugotavljam, kako hitro si nič na koliko različnih področjih. Moja samopodoba je v procvjetu, baš.

V glavnem jutri grem stvar optimistično oddat v nabiralnik in upat, da je vse skupaj izpadlo hujše v moji glavi kot v realnosti. Khm.

-good to be back btw…

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Summer’s end

Dolgčas tokrat nekako ni prišel na svoj račun. Veliko se je zgodilo in jaz sem verjetno še bolj nora, kot sem bila. Predvsem imam neko hudo energijo, ki zadnje čase lepi name tipe kot salotejp, tiste skulirane kaj hitro odpikam, zaradi nekih banalnih razlogov (overexcited  itd, neki že najdem), pri tistih čustveno zavrtih postojim malo dlje, standard pač; nora pač- *poof*

Mislim, ne me narobe razumet, sej se zavedam teh stvari in se tudi pri tistih “never gonna happen” zadevah zabremzam in postavim na realen podn, ampak nekako me vedno popolnoma zmedejo ravno ti ljudje. Sicer pa ugotavljam, da mi sploh tak trenutek samski lajf neizmerno ugaja. Bolj mi še ni, res.

Da me ima pol kufer je odločilo tudi Zdravje, ki me je v teh dneh ponovno zalepilo v posteljo, z nečem, kar bi lahko bila (ponovno) angina in prav nič nisem srečna, ker sem zabetonirana na domači fronti. Po drugi strani pa bolje, da te kaotične misli mirim doma – utesnjujoče, a bolje. In kaj napišem, nevem zakaj sem spet padla ven iz tega blogerskega flowa, ko pa je ja tako terapevtsko (izvzemši branje komentarjev; sem postavila avtodiagnozo, hvala, ‘dijo…)

To poletno savno sem hladila bolj s festivali, pivom in mrzlimi rekami kot morjem in glasbeno sem se kvalitetno najedla; barem nešto, ili kako da kažem…

Najbolj srečen otrok sem bila kakopak v Chiemseeju, 24.8, ko sem končno ugledala Foo Fighterse, ki jih ljubim tja v širjave in doživljala Grohlgasm dobri dve uri. Tudi predskupine Rise Against, Mighty Mighty Bostones in Stefana Dettla ne gre zanemarit, čeprav sem slednjega, ki je bil na sporedu prvi, rahlo zignorirala.

Mighty Mighty Bostones

Foo Fighters!! :mrgreen:

V Tolminu na Punk Rock počitnicah je bilo takisto hudo; dobra družba, lepa okolica, huda muzka (NOFX, Bad Religion, The Real Mckenzies, The Toasters; itd, itd.); štiri dni totalnega odlopa pač…

Random ppl na Sotočju…

To je to, pa veliko večerov prebitih na Trnfestu in drugje, o Otočcu sem pa že pisala, tko da dovolj o tem…

Danes sem se že pridno posilila s knjigami, izpiti za ovinkom in to; delavna vnema me je s silno zagrabila že ob sedmih zjutraj nato pa naglo, ampak res naglo popuščala, zato upam, da bom jutri že kaj bolj utečen piflar. Aja ne, dopoldne bom posvetila obisk zdravniku. Danes sem storila to usodno napako in se prepričala, da sem ful boljša kot včeraj. Tudi to je držalo samo v jutranjih urah. Trpim, jako trpim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Zaščiteno: The way we were

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:


  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Kri, tablete, domestic issues in kitara. Pa ne, da hočm bit dekadentna, alpakej.

Soooo… Ležim na postli zavita ličinka style in se bašem s praženimi mandlji gledajoč nekaj odločno preosladnega za moj okus, da o krepu od scenarija ne začnem sploh. Zakaj bi kdo, ki ga lovi psiho laufu v 1. nadstropje bajte in ne, recimo, VEN. In zakaj bi ta psiho zmogu podvig po štengah v lahkotnem galopu, po tem ko je bil zaštihan v srce, pa potem še ene 15 resnnih fajting scen. Wasap with ppl, da delajo tak krep. In kaj je z mano, da to gledam? Pomoje se mi prov da, v skladu z mojo trenutno nasikanostjo, rajš pizdit nad nečem, kot da bi si zavrtela kj kvalitetnega. Yeah, shit happens. Ne, ne. Menstra happens. Ful prevečkrat, če mene vprašaš-

Očitno  je, da ne izločam samo krvi, ampak tudi presežek hormonov. Včasih se mi je zdel, da sem čudna samo med the days, u know, ker boli k pr norcih, ampak opažam da PMSiram tud konkretno. V bistvu za to, da mi fotr poje živce ne rabm posebnih hormonskih pomagal, kot tudi marsikdo drug ne, ampak ponavad se vsaj brzdam, staying low, cool and sarcastic – diplomatski grown up style pa to. V popolnem skladju z mojo odraslo realnostjo torej. Ampak ne, ne, čak. Ampak tale človek je str čez 50, fotr, in tale gospa takisto, mama, pa nista še osvojila nekih civiliziranih komunikacijskih vzorcev. Aje pol jako čudno, če jst vsake tok eksplodiram kot petarda? Resnica boli in zahvaljujoč se – kaj pa vem komu – ne bruham ognja neprekinjeno.

Včer je tako pokasiral oča ponavljajoč kričeč  TIH BOD!, ker ne neha govorit neumnosti, ko se že odloči spregovoriti. In ker je daleč od pojma fotr,  naj tudi spoštovanja ne pričakuje. Sploh, ker se več pogovarja z mačkom, kot z mano. Razen, ko je treba izpostavt kaj negativnega, najavt kej samoumevnega, alpa igrat mesijo pravice.  No v bistvu on s tišino nima problemov, z replikami pa tud ne, zarad epskega reakcijskega časa.  Je pa zato pol tok bolj letelo na mt, ki se pač tako zelo rada angažira v vlogo dežurnega advokata – spet – kaj pa vem zakaj. Ker ga samo ona lahko tlač v zemljo vsak dan?  Tadva sta res neki boljšga. On ni nikol nč prispevu, v kakršnm koli smislu, ona pač podpira vse vogale od vekomaj, in je zarad tega razloga konec koncev sama non stop nasikana, to stresa na vse ostale, njega se pa drži kot klopa. B-o-l-a-n-o.

Ampak sej,  ljudi je tko al tko nemogoče spreminjat, kaj šele, da bi jim utupil v glavo, kaj delajo narobe in kje;  sploh pa danes nihče več ne zna sprejemat kritike, še zlasti ne od svojih otrok, ker so mlajši, zeleni in neumni, in ker “pridemo za njimi”. Let’s hope not.  In to vse sem že davno dojela. Smo na vsake tok pa rada zanalašč sedim tam vmes in težim in težim in težim in izpostavljam in pikam. Sploh če PMS-iram. Jaz že ne bom tih. Če je on tih, pa ona tih, pa vsi ostali tih, pa generalno potlačujejo čustva že cel lajf v tri lepe… js ne bom tih. Jz bom govorila, pa občasno nardila sceno, pa povedala nazaj točno to, kar mislm. Da ne bi res še kkšni podobni potomci ratal. Ne.  Jz tega ne bom šerala naprej. Sploh če bom kdaj mela kkšnga otroka. In glede na te moje mesečne muke, bi vsaj enga res loh kdaj mela. Da ne trpim zaman, in to. Mal se hecam. Bomo vidl. Morš met materinstvo v seb. Če ga nimaš, bolš, da se ne razmnožuješ. Škoda, da vsi tega ne upoštevajo.

Drgač pa nč. Danes sm celo bila na faxu. In doma pozabla nalgesine. In do pol dveh zgledala prikupno zeleno v obraz. In pol laufala dam na tablete:) In zdj sm kle. Delim osebne stvari s širnim svetom. Ouyeah. Aja, drgač sm si pa ufurala elekrtično kitaro in en jaki ojačevalc, ki zavzame pol sobe. Tko da, če sem annoyed, grem brenkat. Naglas in z užitkom. Sploh upoštevši dejstvo, da se še učim. I listen to ur crap & u listen to mine! Aaaand we’re even! :)

Tole skor že znam: YouTube slika preogleda :D

Bye now.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Holidayz

Oh. Bla sm pridna letos in evo, končno mi je ratal se za spremembo vpisat že poleti in si dejansko izbirne predmete izbrat kolikortoliko izbirno. Torej še eno leto faxiča me čaka. Trenutno sem še v precejšnji fascinaciji nad vsem tem prostim časom in lahko bi si najdla neko službico… Ko si odpočijem, to je… Ugotavljam, da itak bežim kr naprej nekam in paše, pa vse, samo kaj, ko bežim pred sabo, predvsem. Ker se problemi kr spet najdejo, v isti obliki v tej Ljubljani, ki nima prav dosti zraven, razen tega, da je habitat določenim ljudem, paaa tudi oni sploh niso problem. Js sm jeben problem. Neugodno.

Oh, oh, nevem zakaj bi vse stavke danes začela z oh. Jako mi je težko. Cel dan že gnijem doma, ignoriram telefon in širni svet in pritimač bulm v malo manjši ali pa ta večji ekran elektronskih zadevic in gledam bolj zanimive scenarije, kot je trenutno moj. Ni mi do ljudi. Mogoče bom šla laufat, ko se stemni in gre stran ta vročina. Lahko bi, ker druga glavna današnja preokupacija je hranjenje. In hidriranje. Pa še neke vrste moralnega mačka doživljam. Morala. Kdo se je to zmislu in zakaj?

Waiting for my rocket to come. Da me kej blazno kul zadane kar direkt v udobje domače hiše. No, pretiravam. Jutri bom zihr spet socialna. Do takrat pa niham med blues, soul ali pa rahlo jezno muziko in se prepuščam limonadastim serijam, kjer te kul stvari čakajo na vsakem koraku. Drama, drama, drama. No drama 4 my llama.

Mogoče mam pa še vedno v sebi nek majhen košček romanticizma preveč. Ta košček has to die. Ja, it has to go. Ker vedno pol napletem rahlo pretirano zgodbo realnosti, ki je seveda ni, oziroma se dobro zavedam dejanske situacije, pa jo neki v tri dni olepšavam. Zato, da lahko potem v kakšnem trenutku slabosti potem to false upanje izbruhne in jaz gojim neko popolnoma neupravičeno surlo. Sej še sama nevem zakaj. Pravzaprav mi sploh ni neki ful mar. Mogoče mi je dolgčas. Mogoče sm osamljena. Mogoče sam hočm, da je nekdo, tam.

Mogoče bom pa oživela blog. Po možnosti z zapisi, ki vsebujejo kanček več smisla kot zgornji. Yeaah…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Obstajajo ljudje okoli vas. In niso iz kamna.

Ker sem očitno navdahnjena za pisanje samo pod jakim čustvenim stresom, lahko naredim ta junijski comeback v turobnem slogu in izlijem vse semkaj. oh, joy.

ljudje so dandanes screwed up do fundamenta. kva je fora prenašat tok negativnosti s sabo in to on and on and oooon. najrajš bi jih človk sklofu k tepih, pa jim zadal en ornk prepih v možgane.ali kako majo hipoma spremeniti iz nasmejanega bitja v kup objokane nesreče. čudn da nism js bl sfukan človek, srsly.

Ljudje ne vidjo več meter pred sabo, nimajo nikakršnega socialnega čuta, sočutja, senzibilnosti, občutka za sočloveka, sploh creepy, če se to dogaja znotraj družine. Ki mimogrede tako ali tako razpada. Le zakaaaaaj…

Take a look around. Res, ozrite se kdaj okoli, ozrite se kdaj vase, vsi ki ste tega potrebni.

Zdj mam pa dost tega zjebanga sveta.

(z velikimi začetnicami, presledki, ločili se mi danes pač neda ukvarjat. pa s čem drugim tudi ne. kot se je izkazalo, pa je objava itak šorty…)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar