Arhiv za kategorijo obol

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Welcome to the jungle

Glede na to, da sem “mestna srajca”, imam opravka s precej čudaškimi problemi…

Kaj je posebnega na tej neestetski sliki se najbrž sprašujete? Well,  let me explain…

To je moja vgradna omara in to, kar je videti kot nekaj, kar bi s slamcami zacentrali gor neotesani mulčki, je v bistvu moj improvizorični boj z osami… Ki obsega bandažni trak, skret papir in biokil. Jbg, I panicked.

Včeraj sem ugotovila, da je v kotu omare majhna odprtina, v katero hodijo ose. Fuck me, ne, ne, neeee! Najprej sem zaprla okna. Ne vem, v upanju, da bom lahko večno živela brez zraka… Čez eno uro sem jih itak spet odprla, ker moja mansardna soba je lahko savna, pa to.

Gospa osa je bila zunaj že v nizkem štartu in ne se jebat, v sekundi je bila spet tam. Valda, panika.  Wtf. Are they building sth in there??

Odsvaljkala sem se do omare s čistili in nekje vmes našla Biokil. Splezala sem na stol in pošpricala kritične točke. Potem so dale mir.

Do danes zjutraj, ko me je zbudilo brnenje, ker se je neko krilato bitje odločilo še mal zaokrožiti po sobi. Srčni napad mogoče ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Napovedala sem vojno. Pograbila sem prvo stvar, ki bi bila lahko uporabna in mi je prišla pod roke in z bandažcem zalepila špranje. Preostale luknje v lesu sem zabasala z wc papirjem in vseskup pošpricala z Biokillom. Smooth, a? Ja, sej vem. Bom se jutri lotila zadeve s silikonom, ali pač nečem, kar ne izgleda tako patetično.

Očitno imajo te glupe živali rada podstrešja. But I live here, bitchez. In moja omara je, for fucks sake, off limits.

In to sredi Ljubljane. Kle okoli je tok enega zelenja, dreves in vrtov, da se niti ne čudim vsej tej živalski pestrosti. Tudi sršeni in čebele me radi obiščejo.  In nenazadnje, ati in mati dearest na vrtu gojita pravo đunglo. Grede, rože, drevje, grmovje. Don’t get me wrong, sej mam rada zelenje in domačo zelenjavo, samo bi vseeno rajši videla, da bi žrtvovala nekaj tistega prostora in naredila neko klop in mizo, da se človek vsaj vsede lahko zunaj, pa to. Človek res ne bi rekel da sta arhitekta, ampak hardcore vrtičkarja. Sicer pa, na stara leta se vsem strga pa hočjo kopat po zemlji. Js bom najbrž ista.

Enivej, wish me luck with zi bugz.

  • Share/Bookmark

, , , ,

1 komentar

Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.

Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Fuck the authority

In gladko zajebi sebe v procesu. Če povzamem zgodbo vnaprej – ostati diplomatski je v nekaterih situacijah pač znanstvena fantastika. In za božjo voljo, izogibajte se sestankom v času hormonskega rollercoasterja. Vsaj tistih, ki že sami po sebi vodijo v slepo ulico.

Tole zgodbo lahko brez posebnega obotavljanja umestim tam zraven tistih treh spodletelih poskusov opravljanjanja vozniškega izpita in tistega četrtega, ko sem ga končno naredila; ne vem kateri je bolj smešen/sramoten/bizaren, karkoli že. Zavoljo odlično izvežbanega potlačevalnega mehanizma sem to ekspresno pozabila in priredila. Če posežem še malo globlje v zgodovino se pravzaprav sledeča pripoved bolj približa tistemu incidentu v osnovni šoli, ko mi učiteljiča slovenščine ni hotela zaključiti ocene navzgor na štirico oz. petico in sem na v dušo pekočo nekrivico odreagirala tako, da sem v zrak pognala dva zvezka in tistih nekaj listov, ki so bili na mizi ter histerično zdrvela v wc. Težko torej trdim, da v meni ne najdete drama queenovske žilice, čeprav gre tu za bolj izjemne zgodbe, kot kaj drugega. Recimo, da se alergično in burno odzivam na krivico. Pa še to tisto skrajno. In recimo, da sem mislila, da z leti te zadeve diplomatsko zatreš in z lahkoto obvladaš. Dokler nisem nekega dne pobegnila iz dežurne ordinacije očesne klinike, kjer me je neka totalitarka od zdravnice obtožila odsotnosti razuma, ker hodim tja zapravljat njen dragocen čas, čeprav so mi na urgenci dali taista navodila in odvihrala ven hlipajoč “hvala za nič, očitno sem prišla po diagnozo hipohondra”, polslepa na desno oko. In ne, to ni zgodba, katere se imam olajšati, čeprav bi lahko samo teh zdravniških iz rokava povlekla še kar nekaj…

Torej, ostalo mi je še nekaj izpitov in diploma. Z enim posebnim od njih se ubadam že dve leti. Če se bralci, ki tu niste prvič, spomnite tistega fiaska lani z obtožbo plagiatorstva, ker mi je ušlo citirati en ušiv odstavek (za kar sem se opravičila, popravila, I’m only human, pa to, show some mercy; ne, adijo, se vidmo drugo leto…) Okej, požrla, prebolela, profesor jeseni umrl, prevzel nekdo drug, jovo na novo, naredi še enkrat. Bolš? Ne. Ne. Človek bi si morda mislil, ampak ne. Priskutila se mi je še zadnja oblika ljubezni, ki je meni morda bivala do tega predmeta, nekdaj, daleč nazaj. Mislim, zgodba je dolga in mučno mi je razlagat o vsem skupaj. V glavnem oddala stvari še enkrat in prejela bizarno porazne ocene, ker so kriteriji to leto s pomočjo nekoga posebnega zrasli na tako raven, da bi še tisti, ki se profesionalno ukvarja s tem področjem verjetno balonsiral med kakšno šestko in sedemko. Amater like moi pa zabingljal pod pozitivno lestvico. Oh, happy day. Dobro, res je, da ne živimo v času, ko bi bil trud enakovreden rezultatom, ampak c’mon, jaz nevem več, kaj potem lahko naredim. Se neham trudit? Rezultati bi bili očitno isti. Mislim, tist, ko oddaš projekt, vložiš cel kup truda, stvar mogoče res ni popolnost, ampak ker je številke 1-9 očitno pojedel nek cifrožer, obstajata samo dve skrajnosti in jaz očitno obvisim na ničli. Na istem izkupičku kot nekdo, ki je medtem, ko sem jaz izdelovala svojo nalogo, praskal rit in ni oddal ničesar. 0. Hvala lepa, res.

Gre pa seveda tudi zato, da obstajajo ljudje, ki so odkrili življenjski smisel v grenjenju usod drugih. Pač tisti, ki jim ni za dobrobit študentov spljoh; tisti, ki kratkomalo hočejo zajebat čimveč ljudi čimbolj suvereno. Pa še majhna drobtina ironije: lani sem pri tem človeku opravila nek drug predmet z desetko. Največ točk sem imela v letniku. Človek je deloval normalno, tudi na GU sem bila parkrat pri njemu.

S tem nočem povedat, da sem piflarka, za povprečje mi visi tako globoko dol, da bi lahko ambicije skakale bungie; ali pa da kakorkoli enačim ta dva predmeta. Hočem povedat, da se je človeku očitno nekaj zgodilo v življenju, ker jaz se ga takega ne spomnim. Sej se vedno trudim vsakega razumet. Pa tudi to, da imajo ljudje slabe dneve mi je jasno. Vem tudi, da mi dotični predmet ni tuj in da bi lani, če pač ne bi bilo tistega na koncu pokasirala vsaj 8. Letos pa mi je pol nalog, ki sem jih oddala  zavrnil in končna stvar je ocenjena tam pri minimumu. Okeeeej. Pustmo to, da sem že tako na koncu z živci, ker dvakrat vlagam trud v isto stvar… In izkupiček vsega, kar sem letos naredila niti 6 ni? C’mon. Vseeno mi je, vem sicer, da si zaslužim vsaj neki 2 oceni več, ampak vseeno mi je. A lahko naredim to stvar in začnem pisat diplomo? A lahko diplomiram?

Ta zadnja stavka bi lahko v bistvu dala v navednice, ker sta točno to, kar sem začela živčno mrmrati, ko se je pogovor na govorilnih urah prevesil v drugo polovico. Takrat, ko mi je solza že stopila v oko in so v moj sicer spodoben besednjak prilutale besede “trivialen predmet” s katerim se “jebem že dve leti”. Classy ali več o tem kako izpasti neuravnovešen psihotik:

Pred kabinet sem prišla pol ure pred začetkom GU in pred mano je že bilo nekih 7 ljudi. Po zenovsko sem v roke prijela knjigo in se zatopila v – kot sem ugotovila – rahlo preveč melanholično knjigo za ta dan. Hodnik se je vmes napolnil do zadnjega kotička. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo tam vsaj 40 ljudi, vsi so čakali NANJ. Ob polni uri je ratala tišina in “priljubljena” figura se je prebila do kabineta. Dve uri techno žura jajčnikov kasneje, po trdi borbi za obstanek v vrsti in nekih dveh kurah, ki sta se urinili s tako bednim izgovorom, ki mu lahko nasede samo naivnež mojega kova, sem končno prišla v pisarno. Vljudno, umirjeno. Še glas sem preoblikovala v neko bolj žametno in razumevajočo različico. Situacije sem se nameravala lotiti elegantno in ponižno. Take nas imajo najrajši.

To mi je uspevalo ravno do takrat, ko je začel z vehementnimi gibi s flomastrom črtati čez moje izdelke in utemeljevati oz. – to bi bila slaba oznaka tega početja – trditi da so zanič. Jaz sem sicer davno pozabila na vse argumente, ki sem jih doma pripravila v obrambo in začela kontrirati z izjavami kot so “kaj pa je to, če ni to to?”, ker so bile stvari meni tako jasne in očitne, da sem jih pozabila obelodaniti in si razburjeno v brk pomrmravala podobne nesmisle. Drugič si bom resnično prinesla list z vsem tistim, kar sem nameravala povedati pa naj izpade še tako čudno.

Ko je tempreratura dosegla višek in se njegovo prepričanje ni primaknilo niti za milimeter in sem izvedela, da mi do pozitivne ocene manjka točka in pol in torej kaj vse moram  SPET še enkrat oddati, sem padla v nek napad kimanja in odšla ven, pri tem pa mi je – wait for it – roka zaradi razburjenosti refleksno ušla in uboga vrata kabineta sem zaloputnila tako močno, da se je streslo celotno jebeno nadstropje. S solzami v očeh sem odvihrala po hodniku, vedoč, da sem se to potezo verjetno za vedno porinila v drek in polušala tihe vzklike tistih čakajočih ljudi, kot so “legenda”. Naredila sem tisto, kar si je vsak od njih želel in česar nihče pri zdravi pameti seveda ne bi realiziral. Hail to me, the queen of fools. Dodajte temu še ubijalske trebušne krče in dobili boste približno atmosfero tistega dne. Hormoni so situaciji vsekakor dodali svoje.

Tako butasto se bržkone še nisem počutila, ko sem odhajala s faksa. Kot da je za mano neka filmska scena, ki je preveč nerodna, da bi jo lahko še kdaj pogledal. Postala sem senzacija drugega nadstropja. Medtem ko sem se spodaj oblačila, sem slišala, da so nekateri klicali kolege po telefonu: “Česa takega še nisem videl. Ena je objokana odvihrala ven. Vrata so se stresla tako, da je odletel omet.” – no, slednje resnično upam, da je dramatično napihnjena izjava.

No, na stvar nisem ponosna, ampak če bi slišali nekatere izjave tega človeka ne bi bili začudeni, da lahko nekomu uide podobna reakcija, ki na tako ustanovo ne sodi, ampak tja definitivno ne sodi niti tovrsten odnos do študentov. Očitno so mi ta konkretna polena prihranili za absolventsko leto, ker imam nekaj več časa in je normalno, da ga posvetim takim stresnim življenskim lekcijam in ugotavljam, kako hitro si nič na koliko različnih področjih. Moja samopodoba je v procvjetu, baš.

V glavnem jutri grem stvar optimistično oddat v nabiralnik in upat, da je vse skupaj izpadlo hujše v moji glavi kot v realnosti. Khm.

-good to be back btw…

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

There is shit and there is SHIT.

Prva dva tedna septembra sem odpikala vse obveznosti in spizdila na morje. To do some soul searching and stuff. Ta koncept je itak sfaljen… moja duša je polna prtljage prispela nazaj v Ljubljano. Mogoče še malo bolj napsihirana, pri toliko časa za razmišljat. Sem bila pa tudi pridna in doli napisala eno izpitno seminarsko in pol druge. Pol druge mi še ni uspelo oddati. Še vedno. Ker sem lena.

-tukaj naj bi bla ena top shit morska fotka, pa je ne morem vstavit, ker ni več placa. čakte, da pišem tehnikom. in potrpljenje, ker sem lena. zna trajat.-

Sem se pa vsaj spočila, kar je tud NEKI.

Ta naslov se sicer nanaša na jako neugodje, v katerem se trenutno nahajam in kateremu vzrok je moja trojno nabrekla faca.

Končno sem torej zbrala jajca, da se znebim še modrih čekanov na levi strani čeljusti, po tem ko so mi pred letom pa pol izruvali desna dva (tisti teden med morjem in tem surovim dnem pa sem bila itak podzavestno tečna, ker sem se, medtem ko so se normalni ljudje veselili – ne vem- študija v tujini, zadnjega skoka na lepše, žurov in podobno – jaz psihično pripravljala na moj veseli dan, ko mi bodo zmaltretirali polovico obraza in tedna, ko bom prikljenjena na posteljo).

Zdaj je sicer jasno, da se bo ta teden kačje razvlekel in nisem happy camper. Res nisem.

Zgodilo se mi je namreč to, kar se zgodi v nekih 5% nesrečnim fakrjem kot sem jaz. Stvar se je vnela, zagnojila, lice je potrojilo svoj obseg in se pretvorilo v trdo oteklino, ki ne gre nikamor; oz. se šele danes, se mi zdi, poooočasi premika tja, od kjer se je prislikala. I feel so special. Pizda. There are times, when you want to be the minority, and there are times you DON’T.

V glavnem, bašem se z antibiotiki, analgetiki in vsak dan hodim na menjavo traku v rani. Ta vikend je sploh zanimiv, ker s tem morim dežurne zdravnike , sestre in precej zabavam ob njihovim reakcijah. Večina se jih zdrzne, nekateri si nadanejo ksiht usmiljenja, moja zobozdravnica, na primer, pa je padla v smeh ob mojih kretnjah ekspanzije oz. eksplozije frisnega obsega.

No, ampak NORMALNI ljudje so vsaj prijazni, ko me zagledajo. V ordinaciji tega oralnega kirurga, ki mi je stvar operiral, namreč habitira neka pošastna sestra, ki očitno nima nikakršnega čuta za ljudi v stiski. Eeee, za ljudi NASPLOH.

V četrtek, ko sem dva dni po ekstrakciji osemk torej priromala nazaj z res OGROMNO oteklino, mi je že pri sprejemni mizi nesramno namigovala, da je oteklina normalna reakcija, in da se začne izboljševati šele 3. dan po operaciji, čes kaj sploh hodim nazaj in utrujam po nepotrebnem. Kako gostoljubno, res.

V tistem je, hvalabogu, na šiht prišel zdravnik in se me ustrašil v čakalnici. V bistvu ne, črtajte pojem čakalnica, svojo obupano rit sem namreč parkirala na dva stola nasproti sprejemne mize, ki očitno nista namenjanja sedenju, čakanju ali čemu podobnem, ampak gre očitno za premišljen del notranjega dekorja, s katerega me je, ta pošast od medicinske sestre spodila, v mini sobico, kakšen meter stran, češ, da to ni čakalnica, tisto JE.

Lahko si me predstavljate, kako s šivi v ustih in trojno faco jezno momljam, kaj je potemtakem predstavljata ta dva stola in čemu sta hudiča namenjena, medtem ko se z vrtincem v očeh sprehajam do TRUE čakalnice.

A tu se prijaznost seveda še ne konča. Medtem, ko lezem na stol in me ta grozna ženska pripravlja za pregled poslušam neumnosti, kot so: zakaj hodim okoli, če bi morala počivati v postelji in zakaj se tako sekiram, da je to normalno; sledi še na pamet rastline me zbijajoč stavek o tem, če znam brat izvide, če sem prebrala navodila za po operaciji in podoben bulšit, ki me je pahnil napad joka in nekontrolirano hlipanje (na evil ljudi v overwhelming trenutkih se pač odzivam kot jokica in sovražim to dejstvo).

V tistem je v ordinacijo prišel kirurg, ki je za razliko od te sestre, jako prijazen možic in me vprašal, čemu sem tako razburjena… Med presledki hlipanja sem kar se da diplomatsko izdavila, da se mi zadnje čase dogaja, da v katerokoli zdravstveno ustanovo pridem, naletim na nekorekten odnos, spustila še nek vljuden vložek “pa brez zamere” in srepo za nekaj sekund zazrla v pošast na levi.

Naslednji dan je ob mojem obisku ni bilo zraven, upam pa, da se je vsaj zamislila, ko je šetajoč se mimo slišala, da še dobro, da sem relativno zgodaj prišla nazaj, ker bi se sicer slabo končalo.

Enivej, danes mislim, da je po nekih treh dneh istega dreka celo malenkost bolje in upam, da moj obraz čimprej dobi nazaj svojo obliko, mobilnost in te esencialne zadeve. Kar se pa tiče nekaterih medicinskih delavcev: če ne premorete čuta za sočloveka in normalnih komunikacijskih veščin in obzirnosti, pojdite, za božjo voljo na svojemu zgrešenemu karakterju primerno delavno mesto. Kot če bi šla jaz za oralno kirurginjo in bi morala na deset minut letet izpraznit želodec, ker ne prenesem pogleda na razmesarjeno tkivo.

For fucks sake. Nekateri ljudje so res neverjetni.

No, to bi bil na kratko september. Se kr precej kesam, ker mi ni ratalo kakšne objave rodit že septembra, ker sem imela do zdaj vsak mesec objave (v zadnjem času bolj objavo, no), pa ne maram klestit lepote in doslednosti moji vintage kategoriji. But, as you can read, there’s some shit out there and I fell in it.

Till next time…

M.

  • Share/Bookmark

10 komentarjev

Morning crankiness-

Verjetno bi bilo preveč, če bi dali ljudje vsaj v nedeljo mir do poznejših dopoldanskih ur, da se lahko naspim kot človek. In te ljudi lahko zožim na sestro, mamozavra in atozavra. Brat je priden in je najbrž istih misli. Tista njegova vrata namreč takisto ne zgledajo baš odporna na zvok.

Definitivno nas je preveč v tem stanovanju. Grozljivo.

Ta tedn sem delala večerne/nočne in sem precej deprivirana spanca. In namesto, da bi se v petek naspala, sem krožila po Trnfestu do skoraj petih in počela za damo nespodobne stvari. Recimo, da sem stankala kar nekaj meric alkiča budalkiča suviše.

Mislm, sj sem bla v redu, samo v uni fazi, ko ti je recimo kdo všeč (na zaradi okoliščin never gonna happen način) in si čist preveč očiten. I like to play it cool. Fail.

Na drugi strani je bilo precej bizarno, ker me (pa nisem dillusional, alpakej) precej očitno ‘pecajo’ (dayuum. i hate that word) trije modeli, ki so me, ne bodi ga no čuden, vedno nekako obkolili v istem trenutku, bolj ali manj nezavedajoč se drugih dveh, posledično pa vsaj dva od njih naenkrat s surlo, da sta prišla zraven in jih zdaj nesramno ignoriram.

Meh.

Nekateri bivši pa bi lahko dojeli, da nisem dežuren plišast medved v osamljenih nočeh. Spet drugim se ni težko ušunjat v mojo družbo in hodit po svetu, kot da so tam z enako (če ne celo večjo) pravico kot jaz. Ampak valda, nobenega drugega ne moti, ker je tako prijazeeeen in upogljiv kot zelena drevesna veja.

Naj si bo stanovanje, ali pa Ljubljana (better yet, Slovenija), obema manjka kakšen kvadratni metrič. Ali pa meni letalska karta. Kakor vzameš.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Tišina. Angina. In frklja.

Zanč sm bila na… kajpavem kako bi se temu moderno reklo… drugem srečanju z nekim modelom. Ob prvem sem bila itak zmerno do pretežno vinjena, if ya know wut I mean… Lih prov, da sem v glavi ohranila neko idealno sliko, pa to. Blo je lepo.

Seveda ni trajala dolgo. It never does.

Okej, sej vem, da je tip nekih pet let starejši od mene, ampak, da mi tam, pod krošnjami izstreli iz lepega miru, da se obnašam frkljasto, je pa kaplja čez rob. :lol:

Samo zijala sem v njega, če se mogoče šali. Pojej nazaj to izjavo, prosim. Pa nisem blazno občutljiv človek, sj mam napake. Ampak wtf. Drugič te vidm, prihranimo prosim te izjave. Čudaški, zasanjan, star, betežen, obsojujoč; kaj bi mu jst lahko natrosla?

No, ampak po tej izjavi, ki jo sigurno vsaka ženska hoče slišat, mi je popolnoma padl dol vse, tudi motivacija za kontro. Ta obetavna stvar se je iz “romantičnega” posedanja v parku hipoma spremenila v ujetost v mraku s… posebenežem.

In sploh ni argumentriral. No, nekaj je poskušal, v zvezi s tem da veliko govorim in kako ne znam uživat v tišini.

Jaaaa, s popolnimi neznanci najraje na svetu ždim v tišini izpod drva.

Potem sem kakopak zanalašč utihnila. “Zrelo” uživala v tišini in to. Odzivala sem se samo na nujna vprašanja. Govorit sam od sebe je očitno totalno otročje…

Do moje kuče sva bolj ali manj molčala. V bistvu me je kar malo pahnil čez dvoriščni vhod, najbrž je v to sfiltriral vso negativno energijo, ki jo je akumulirala tišina.

Od tega je že nekaj dni.

In oba sva utihnila, hihi.

Edino zaradi ene stvari me mika obrnit telefon… “Halo model, a maš angino?”

Haha. Ker če je nisem od njega pobrala, potem jo je on od mene.

Res čudn, da se nič ne javi.

Sej, lep pa prtegnen.

Weirdos.

:mrgreen:

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Random pic 7

Zavoljo dramatičnosti sem se posula z Ospeni 1000. It’s gnojna angina indeed. In te antibiotiki so ogabni. Skoz mi je slabo.

-p.s: I’m not trying to do puppy look. Faco mam zmrzneno v nek spontan trpeči izraz.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Kiropraktika, prosim…

Ravno sem brskala po omari za pajkicami, z namenom it laufat in zvetrit možgane (reees jih rabm), ko me ob milimetrskem premiku glave zakači na desni strani vratu, in ta krč ustvarja občutek, kot da bi bila glava dislocirana od ostalega telesa, oz. bingljajoča na tanki, boleči nitki.

Zdj sm nazaj na postli z lepotopom v naročju (kar je btw najbrž razlog, da si je vrat omislil to sceno, iščoč pozornost), kjer si ob odprtem oknu poskušam predstavljati, da sem zunaj.

Sicer sem spet preveč v nekem introspekcijskem razpoloženju. In spet ugotavljam, da kolegi odmirajo kot jesensko listje, telefon mi zadnje dni piska samo, kadar hoče elektriko.

A naj ne bi bil ob koncu študija tko, najbolj bogat na področju socialnega kapitala, osebnostno izpopolnjen in siguren vase, nekje pred poroko in/ali emancipacijo od staršev…

Pravljice, ja. I just have a fail, fail, fail and a fail.

Aja, pa jutr mam razgovor za šiht. ITAK.

“Sem Maja, in trenutno sem semi-invalidna.”

YouTube slika preogleda

Drgač so včer Sum 41 vn počl nov album, bom šla zdle čez, tale singl  sicer deluje kr obetavno – heartbreak makes good music, in to…

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Drolje deluxe

Momljajoč “Kok je zdj sploh ura?!” sem se spraskala iz postelje. Dehidriranost.

Neugodno.

Na poti v kuhinjo se ustavim pred ogledalom, da evalviram stanje. Rahlo zabuhla in uh, rdeče oči.

Neugodno…

Med eksanjem cedevite opazujem mati, ki odstranjuje mačka s pulta, vmes ji skipi kava.

Neugodno.

“A si vedla, da so Nizozemci povprečno najvišji Evropejci??” vzhičeno najavi mati.

“Um neee, mati, dobar jutar tudi vam…”

Čist pozabla, da radijci še kar uporabljajo te random facts filerje.

Zeeeh.

Sicer pa sem se včeraj znašla v naporni družbi, ki je vsebovala dve “kolegici” s hudim sindromom ‘popila sem celo pamet sveta in zdaj sem ujeta in v svoji genijalnosti; osamljena, tu, med temi preprosteži.’

Neugodno.

Več aspirajočih kardeljih liderjev, dve, v bistvu; obe v minuti sposobni v minuti orgazmirat od viška intelekta dotikajoč se iste zadeve – neke revije1, ena s svojim piarovskim marketinškim srednjim očesom, ki bo nekoč zavladal ljubljanskim družabnim sferam, ki ljubi podobne primerke zaglumljene simpatičnosti in biznis karizme… z viškom možganov in prodornega uma:

“A vidš ta logo, ta črka predstavlja jezik, tole so pa v bistvu dlake…”

Zmedeno bulim ta naslov in vmes razmišljam, kako najbrž nabira material za okroglo mizo, ki jo bo organizirala in napihnila svojo piarovsko štajersko rit in ego še stopnico višje… Po tej rahli pavzi pač vljudno zafilam tišino: “Uhum, ahm, vidm ja, genialen logo…” (zlajnana fraza likovno zapakirana v inicialki, revulucionarno!!)

“Uh, Maja, si kr rabla, da si dojela, a…”

(Why yes, droljo, zaposlena sem bila z odstanjevanjem mentalne sperme, ki me je zadela v frišček…)

Druga je dobila infatilni napad, ko sem se ob sličnih pogovorih zatekla k barvici in čečkanju te revije, za katero še zdaj nevem, kaj v bistvu naj bi sploh bila, ampak zgledala je kot nekaj majhnega, promocijskega in ne ravno vrednega, u know…

Wroooong…

Drolja numero duo je namreč fasala cel izbruh, kako lahko nekdo čečka po njeni lastnini:

“Zakaj čečkaš po moji reviji, kaj je s tabo?!”

Looool??

Čak, čak. A je ta miza časovni stroj, ki ti je pokosil dvojko pred starostjo? Pokaži na prstke, kok si stara.

Tliiii? Iiii, izvoli nazaj teh par listov, visočanstvo.

Majketi, k v vrtcu, kjer se je vedno najdla drolja s sindromom kraljice in se obdala s služabniškimi midget dripci. Vrtec, majkemi.

In sm šla vn na čik. Srečala moški del družbe na poti:

“Kam pa greš Maja?” “A kr sama, al kaj?”

Jaaaa. Rabm zrak in … in … nearogantno okolje.

There are fucking ppl in my fucking zen garden! And they stupid, too.

.

In še to: kaj je point teh: “U, dons si pa neki zrihtana…” komentarjev.

I never fucking say that.

Zakaj že? Ker si ti slučajno dons v ‘razvlečene hlače in pulover’ hipi fazi?

Aja, aja, mogoče osvajam svojga best frenda, ki si ga je mentalno prilastila, odkar je inlooove with him al neki, ne spremljam več teh mučk…

I must be jealous. In ogrožena. In to.

Sam ne, to je overrated. Ženske smo baje najbl tekmovalna bitja. To splošno prepričanje, da se rihta za tipe je tak fail. Očitno gre v večinskem procentu za duvanje med sabo. Dooooh.

In folk še vedno ne dojame, da sta tip pa bejba lahko zgolj ful dobra prjatla.

Al pa tega, da se nekateri dejansko že v otroštvu naučimo šerat stvari in to nekak potegnemo v odraslost.

  1. ki je itak najbrž krožila okoli zaradi akward vzdušja [↩up]
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev