Arhiv za kategorijo my life trmtmtm

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Grk naj bo!

Spomin na poletje še živi. Kot običajno, je bilo dogodkovno pestro in krizno nabito. Veliko zanimivih likov, tudi.

Na splošno moje življenje zadnje čase niti ni tako blazno zanimivo. Razen, ko si dovolim biti trapasta. In poletje je, jasno, trapast čas.

Vživimo se za trenutek v dolgočasen sredin poletni večer. Vsi na morju, na festivalih, na zaljubljenih večerjah in ne vem kje še vse. Aja, na Bledu! Pa v hribih.

Z edino živo dušo, ki sem jo tisti dan dobila na linijo, rahlo ekscentrično, a zato vedno zanimivo prijateljico Katjo, sem odbiciklirala na za avgustovski čas pričakovano opustošeno Metelkovo, z načrtom kar najbolj odblendati to dejstvo z buteljko postanega vina. Premium kvaliteta, 3 eure, dobavitelj Hofer. Iz prihodnosti se je oglašal tudi točkovni glavobol z velikim rdečim alarmom, ki smo ga seveda utišali z debelimi požirki tega slastnega-sploh-ne italijanskega napoja.

Našli sva svoje mesto med manj ali bolj sumljivimi tujci in kmalu postali dežurni distributer vžigalnika tej večinoma moški druščini. Pod istim drevesom so zadnjo plat odpočili tudi trije manj, ali, erm, še manj zanimivi Dolenjci, ki pa so, premo sorazmerno s caberne savignonom, pridobivali na svojem potencialu. Alko je zakon! Ekhm. Ekhm, hm.

Resnici na ljubo je bil eden tistih, večerov, ko se preprosto moraš odklopit. “Pustila sem službo, mesto spi, prjatli so na morju.” Te trenutki sicer ne pridejo več na agendo tako pogosto, kot nekaj let nazaj, v višku študentskega cirkusa, ko je bil itak vsak tretji dan čudovita meglica in vsak dan za tem poskus igranja funkcionalno prilagojenega alkoholika, ampak vseeno, pojavijo pa se!

Ampak tudi v tem smislu nekoč izurjenim herojkam postane dolgčas. Zato sem, ne bodi ga no len, in ne bodi ga nevljuden, za nekaj minut zapustila to fino družbico in se vrnila čez nekaj minut s svojim pijanskim vlovom. Spet, ne vem, kaj vi počnete, ko vam je dolgčas, jaz očitno izoliram najbolj simpatičnega osebka v zornem polju in si v mislih napletem fikcijsko osebo, ki je bržkone nič več in nič manj od mojega sanjskega moškega, ki na srečo ni prav blazno profiliran, zatorej odstopanja niso prav zelo mogoča. Ta angleško govoreči rjavooki bog pod drevesom je obetal. Rahlo skrivnosten. Z beležko, v katero je vztrajno delal zapiske. Ali celo skiciral. In kdo ne mara umetnikov, ne?

Grk naj bo! In ob osmih naj gre na vlak! Yay!

(Ker karizmo je, kot se je izkazalo, pozabil doma).

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev

Eden je Siol Blogos *kreh, kreh*

Ne upam si trdit, da je to moj velik povratek v blogerske vode, ker je moja lenobna komponenta nepredvidljiva. Kaj se je spremenilo, od kje mi čas, zakaj spet blog?

  • Po dolgem času sem brez službe. “In beetween jobs”, v bistvu, elegantneje rečeno, in če slučajno kdo vpraša.
  • Papir je drag. Šit imam razporejen po blokcih, v zapiskih na tablici, na listkih, na blogih, ki jih ne uporabljam … Vemo pa, da si vsak, ki malo piše, želi nekoč izdati knjigo, zbirko kratkih zgodb, poezijo za zanamce, strto srce v obliki prostega verza. Kako? Tko ne. Rabm sistem! In doslednost. In bralce. Sej vem, da blazno rada monologiram, ampak blazno rada mam tud, da to kdo prebere.
  • Že nekaj časa ugotavljam, da je moje življenje preprosto preveč bizarno, da bi z njim zabavala zgolj moje najožje prijatelje. Govorim o katastrofalnih zmenkih s poskusi filmskega pobega, socialno nerodnih situacijah v trgovinah, osamljenih #ljubobol večerih, vinjenih napakah in podvigih, refleksijah fikcijskega življenja na realno življenje, manj ali bolj uspešnih soočenjih s kuhalnico in družinskih tragikomedijah. Pa še obsesija s kozmetičnimi izdelki se me je polotila, samo ne predstavljam si delat swatchev dan in noč, zato se te niše izogibam. Also, zadnjič sem razmišljala. kako bi naslovila svoj beauty blog, ako bi ga kdaj imela, pa je bilo tako smešno, da sem to idejo ekspresno potlačla. Bi pa seveda tudi s tem posilila morebitne čitajoče, tuttifrutti stajl.
  • Všeč mi je ta moj star blog. Dušo ma. A veste, da sem odprla novega, na novi platformi, pa nič z njem in nič z mano? :) Zadeva je obstala, žalostna, patetična, nedotaknjena. Blogos je kul. Precej pozabljen od sveta in urednikov Siola, ampak še vedno kul. Sej js grem rada proti trendom. Rebel forever.
  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Panika, panika. Vzame vse… in vzame vse. In čisti telo.

Zadnji trije izpiti so se mi zvalili v dva dneva naslednji teden in vsak dan se zbujam s precejšnjim paničnim napadom. Tudi hrana ne ostaja prav dolgo v meni, če veste, kaj mislim. Ja, ja, sej poskušam bit mirna in vse, ampak moji možgani so precej neposlušna tvorba. Še  en teden in nastopili bodo Maji bolj prijazni dnevi. Tomideli. Do takrat pa nekaj slik. In fak, spet me na wc. Grrr.

Mikey, čikelsn zi pred kućo.

June 3rd: Take novice me vedno tok nasmejejo :D Vsak mesec raztrelijo vsaj en kufer. Nazadnje so ga v Fužinah, če se prov spomnm, ko je žena zabrisala moža iz stanovanja in vrgla njegov šit čez okno, pol so pa sosedi klical policijo, ker so iz sumljivega kovčka gledal kabli. A jadnik je bil nek električar, haha. :) Da ne bi slučajno kje pozabil nahrbtnika otroci, preden boste ugotovil, da ste brez, bo že raztreljen.

June 6th: Hm, hm. Loh bi počakala hokej dons, če že taka legendarna stvar visi v zraku. Bom se probala učit do 2h in pol ne crknt še nadaljni dve uri. Challenge accepted! :)

June 9th: Ko bom premožna gospa, bom mela najbl žeščo električno kitaro in panic room, kamor se bom v težkih trenutkih zapirala in svirala grunge.
No tko, vsaj glede nekaterih stvari imam kristalno jasno vizijo. Lahko sem pomirjena. :D

June 9th: Kok mi dons dogaja. Najprej sem napadla kitaro z ubr patetičnimi komadi, pol sem pa čist preveč doživeto, overdoing it, pa to, prišejkala do kopalnice, kot da sem lihkar pobeglna iz high school mjuzikla, alpakej;

“Gave you all I had and you tossed it in the trash, tossed it in the trash, you did. To give me all your love is all I ever asked ’cause what you don’t understand is I’d catch a GRENAAAAAAADE for ya!!!!”

In pol se tko fotr prikaže iza vogala s čist prestrašeno faco.
Hahaha. Umrla sem od smeha.

Nisem vedla, da je bil še kdo v prostoru, LOL. :)

June 10th: Včasih me določeni ljudje na tem facebooku res presenetijo s plehkostjo. Kot kakšni vprežni konji, ki vidjo samo v eno smer… jebeni snobi. Mislijo, da so z eno izobrazbo, ki ima nek pridih elitnosti, boga za jajca prjel, ampak ene širše perspektive na svet, ali pa na same sebe v prvi vrsti, pa nikol ne bodo imel. Študirite tiste svoje pomembne fakse in se pomirite s svetom, js resnično ne vem, zakaj je treba družboslovce nenehno dol tlačt pa kao primerjat neke zahtevnosti študija. Pa komu zdj jst smetam in zakaj? Če kej, boste od moje “meglo-mešajoče” riti dobr zaslužl, ko me ta butasta netolerantna družba pripelje na rob in bom naredila kakšno neumnost, boš lahko moj odvetnik, zdravnica; bom dober posel, do takrat pa dejte mer, pliz, pa spunktirajte ta našopirjena pljuča, ker ste bizarni.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Welcome to the jungle

Glede na to, da sem “mestna srajca”, imam opravka s precej čudaškimi problemi…

Kaj je posebnega na tej neestetski sliki se najbrž sprašujete? Well,  let me explain…

To je moja vgradna omara in to, kar je videti kot nekaj, kar bi s slamcami zacentrali gor neotesani mulčki, je v bistvu moj improvizorični boj z osami… Ki obsega bandažni trak, skret papir in biokil. Jbg, I panicked.

Včeraj sem ugotovila, da je v kotu omare majhna odprtina, v katero hodijo ose. Fuck me, ne, ne, neeee! Najprej sem zaprla okna. Ne vem, v upanju, da bom lahko večno živela brez zraka… Čez eno uro sem jih itak spet odprla, ker moja mansardna soba je lahko savna, pa to.

Gospa osa je bila zunaj že v nizkem štartu in ne se jebat, v sekundi je bila spet tam. Valda, panika.  Wtf. Are they building sth in there??

Odsvaljkala sem se do omare s čistili in nekje vmes našla Biokil. Splezala sem na stol in pošpricala kritične točke. Potem so dale mir.

Do danes zjutraj, ko me je zbudilo brnenje, ker se je neko krilato bitje odločilo še mal zaokrožiti po sobi. Srčni napad mogoče ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Napovedala sem vojno. Pograbila sem prvo stvar, ki bi bila lahko uporabna in mi je prišla pod roke in z bandažcem zalepila špranje. Preostale luknje v lesu sem zabasala z wc papirjem in vseskup pošpricala z Biokillom. Smooth, a? Ja, sej vem. Bom se jutri lotila zadeve s silikonom, ali pač nečem, kar ne izgleda tako patetično.

Očitno imajo te glupe živali rada podstrešja. But I live here, bitchez. In moja omara je, for fucks sake, off limits.

In to sredi Ljubljane. Kle okoli je tok enega zelenja, dreves in vrtov, da se niti ne čudim vsej tej živalski pestrosti. Tudi sršeni in čebele me radi obiščejo.  In nenazadnje, ati in mati dearest na vrtu gojita pravo đunglo. Grede, rože, drevje, grmovje. Don’t get me wrong, sej mam rada zelenje in domačo zelenjavo, samo bi vseeno rajši videla, da bi žrtvovala nekaj tistega prostora in naredila neko klop in mizo, da se človek vsaj vsede lahko zunaj, pa to. Človek res ne bi rekel da sta arhitekta, ampak hardcore vrtičkarja. Sicer pa, na stara leta se vsem strga pa hočjo kopat po zemlji. Js bom najbrž ista.

Enivej, wish me luck with zi bugz.

  • Share/Bookmark

, , , ,

1 komentar

April’s fool. Zakaj končati s prvim v mesecu, če si lahko bedak all the time.

Žio.

Moja laptop kamera je očitno doživela bridek konec. Grrr. Lahko se pridruži slušalkam. Pa ravno, ko sem hotla nabavit mikrofon. In… you know… nove slušalke. A mi lahko kdaj kaj dela, prooosm?! Po možnosti istočasno.

Bolj malo se javljam zadnje čase. Lena sem. In dolgočasna. Lahko bi seveda 24/7 bemtila čez druge, ampak kje je smisel… Lahko bi tud čez sebe, itak,. To je ta značilnost nas vase dvomečih vse analizarijočih bitij, ki vedo, da se ne cenijo dovolj, a se kljub temu še vedno… očitno ne cenijo dovolj. Me je pa ta mesec srečala pamet pri vsaj dveh stvareh. Nehala sem obsesirat o nekem tipu, za katerega mi je končno svanulo, da nikoli ni bil vreden moje pozornosti in nehala sem kadit, ker… sem pač nehala. I have my reasons.  17 dni je od tega in prekšila sem se 2x (meaning 2 čika, ne 2x po škatlo, or sth) in Allen Carr ne bi bil ponosen name. Ja, to ni nikakršen način, moja volja je očitno šibka in čiki or, in his words “beštija v meni” me imajo pod kontrolo.

No ja, da ne bomo tako dramatični. Meni je jasno, da so zmanjševanje, priložnostno kajenje in podobne bedarije le slepljenje samega sebe. Ampak jbg, pila sem prvič po tej resoluciji, in pila sem se v mojem primeru skoraj po pravilu bere napila in v takem stanju ponavadi  odletijo skozi okno še kakšni dosti bolj trdni sklepi, tko da ja. Očitno ne bom več hodila ven. Nekaj časa. And I don’t mind at all. Ljubljana je itak lame. Al pa hodim na napačne kraje. Al pa sem sita svoje družbe. Ne vem. All of the above, najbrž.

Kar se tiče te Carrove slavne knjige… Prebrala sem jo bolj iz firbca, ker sem vidla da se veliko piše v njej, brez kakšne posebne vere, da bi me čudežno ozdravila česarkoli in naj povem, da škodit na noben način ne more. V bistvu deluje kot nekakšna hipnoza, ker so neki stavki v smislu, bedak si, cigarete ti ne prinašajo nič dobrega in podobne stvari, ki jih itak veš, ponovljene tolikokrat, da… ne vem. Jaz sem se odločila, preden sem šla to brat in torej ne vem v kolikšni meri točno je stvar pomagala, ampak as I said, škodit ne more. Že to, da se odločiš stvar sploh prebrat je verjetno veliko. Ne kot npr. zadnjič, ko se se zbudila pri kolegu in je imel na nočni omarici natisnjeno zadevo, ki mu jo je prinesla zaskrbljena mati, on pa je ošvrknil tri strani in sklenil, da bo stvar prebral…  nekoč.

In ja… KOLEGU. I shit you not. Mislm, no, bivši, al kaj je izraz. Še to v bistvu ne. Nekaj izpred dveh let, pač šla sva skupi domov, živi ene dve ulici pred mano in jaz sem bila dovolj out of it, da se mi ni dal pešačit do doma. In spet, I shit you not. Človek se je hotel neki stiskat, pa sem ga z levo nogo suvereno odrinila na drugo stran postelje. Go away, pa to. Mislim, da sem zamomljala nekaj o tem, da me njegove kosmate noge špikajo in naj se prijazno odstrani. To so te prepričljive izjave, smooth maja, smooth. Haha.

Drgač pa… o čem sem sploh hotla pisat… Ne vem, dons sm pokasirala eno 10ko in od diplome me ločijo še trije izpiti. Trenutno mam za rodit še dve seminarski, zraven malo tudi služim pare, pišem, vse od doma in zdaj, ko se rahlo izbjegavam tudi kavic (pa ne zaradi kave same, to mi sploh ni muka pit, malo se še navajam na idejo, da bi kdo kadil zraven mene, ampak ja, svečano obljubljam, da ne bom nikoli ena tistih bivših kadilk, ki potem maltretira vse okoli), sem ratala rahlo prevelik zapečkar za moj okus, but hey, this too shall pass. Laufam edino. Morala bi več, ampak ja, laufam. In razvila sem rahlo obsesijo na Nestea zeleni čaj. :)

Sestra pa se že en teden uči za nek strokovni izpit, ki ga ima jutri in trenutno je v tistem mrzličnem  bipolarnem stanju, ko niha med totalno paniko in napadi smeha, tako da neizmerno uživam. Recimo, da je potencirana različica sebe, kar bo v morebitnemu zvestemu bralcu sprožilo rdeči alarm. Na primer, ko zjutraj odpre okno, ko še spim in v sobi kar naenkrat  temperatura pade za 10 stopinj. Primer konstruktivnega dialoga z njo (m being moi and s being sister dearest):

m: “zapri okno, a si zmešana, zmrzujem, HALO.”

s: “sej je sred dneva.”

m: “rano jutro, ne dan, aha.”

s: “zame je dan.”

m: “no, ugl, tud sred dneva je lahko mrzlo.”

s: “ja, ampak ni mrzlo.”

Ali pa zadnjič, ko me je zbudila s nekim ropotanjem in sem se napol v spanju začela dret nekaj v smislu: “Kaj sledi, činele?!!” Hahaha.

Toliko – dobranja oz. do naslednjega izpada! ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Vileda fewer

Em, okoli 23. ure sem usodno zakorakala v kuhinjo, misleč, da grem pomit par krožnikov in eno ponev, ki je ostala od večerje. Malo sem vedela, da me bo zgrabil eden mojih redkih, a vedno ekstremnih in intenzivnih napadov pucanja. Pomila sem posodo in opazila popolnoma umazan štedilnik (opazim ga sicer velikokrat, a ga ignoriram, ker je to nekako njegovo naravno stanje)… Naenkrat sem se spremenila v pošast z rokavicami, ki z vimom posipa vse okoli in s krpo napada površine, ki se jih čistilna sredstva niso dotaknila, po moji strokovni oceni, že nekaj let… V bistvu lažem, pred tem me je zgrabil napad pospravljanja posode v omare, šele potem sem zapopadla štedilnik (kar je trajalo, ker je plinski in….velik…).

Ooonda sem v slogu karate kida s krožnimi gibi očistila omare (in roče, moj bog, roče!!), hladilnik in jedilno mizo. Po tem intenzivnem druženju z vsemi pohištvenimi elementi sem zagledala smeti, ki so ležale na tleh in me nesramno nervirale. Zapodila sem se v predsobo, zagrabila metlo in smetišnico (za sesanje je bilo, smrc, že prepozno) in pometla kuhinjo ter ob tem razdražila ubogega nič hudega slutečega mačka, ki je cel ogrožen gledal najprej metlo, nato pa mene, s tistim ciničnim “nekomu se je odpeljalo” pogledom-

Tla so bila torej spredenana in v svojem cleaning frenziju sem stala tam, sredi kuhinje, zgubljena, iščoč novo žrtev – našla sem jo v fotrovi krami, s katero je zavzel prej omenjeno “jedilno” mizo, ki jo je meni nič-tebi nič preobrazil v svoje delovno območje polno risarskih potrebščin, listov, zvezkov ter dnevni štab, v katerem visi na telefonu in ob živce spravlja vse okoli – tiste, ki bi radi območje kuhinje uporabili za – oh, i don’t know – kuhanje, a se moramo ob tem samopoškodovat pri hakljanju čez njegove računalniške in druge kable ter si pomrmravat v brk, da naj si izolira klet, garažo ali pa sosedovo uto, samo naj, v vsakem primeru, izgine od tu. Aja, a še pomnimo, da je sicer arhitekt? Mati tudi. Ohja. V glavnem, pod njegovo improvizorično pisarno sem uštulila nek moji materi dragocen prt, v upanju da ga bo to odvrnilo od teh njegovnih “delavnic”, kuliji se lahko razlijejo in to, mati mu bo težila, in to.

Na poti do postelje sem v kopalnici še nahitro s čistilom splaknila umivalnik in se končno upokojila v sobo, ter, what the hell, rodila še nek članek za šiht, zdj obviously pišem še ta post, all wired up in razmišljam, da bi se nemara lotila še popravljanja seminarske naloge. Popravljanja ste prebrali, ja, brez S, I’m no psyho.

Zdaj pa počakajmo dva dni, ali pa bolje, enega in pol, preden se začne cenjena mati spet ignorantsko zdirat name, da nikol nič ne naredim doma.

Mogoče bi morala ubrat fotrovo taktiko. Prijet lonec ali dva, v trenutku, ko gospa pride iz službe, zapozirat z viledo v roki in nato pol ure z napihnjenimi prsmi čuvat pomit teritorij in se na vsakega, ki seže po kozarec/vilico/krožnik stuliti: “za nobenim več ne bom pomival!!!”, ter za “podvig” zahtevat medaljo.

Not my style, though. Nisem dovolj počena za to familijo.

*Tukaj lahko vnesete sanjarjenje o svojem stanovanju*

Eh, grem kr spat, sem se odločla. Lata’ :mrgreen:

  • Share/Bookmark

4 komentarjev

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

To bi lahko bil moj fb status, pa je zgrešu smer.

Dons sem izvedla jutranjo šok terapijo; po velikih mukah odprla en uč (ustaljeno polurno ignoriranje budilke, pa to), pržgala komp, kliklna prvi komad, ki mi je padu na pamet, navila na full volume, zvočnike h glavi – kar me je nekak prisill, da se dvignem, se zabrisala pod tuš, zmrzlna-itak; spila črno kavo na eks – no time for milk (!!) in poklicala taksi, ki je zadatak resno vzel in furu čez center, kot da je na avdiciji za Need for speed. And there I was, very much awake.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Morning crankiness-

Verjetno bi bilo preveč, če bi dali ljudje vsaj v nedeljo mir do poznejših dopoldanskih ur, da se lahko naspim kot človek. In te ljudi lahko zožim na sestro, mamozavra in atozavra. Brat je priden in je najbrž istih misli. Tista njegova vrata namreč takisto ne zgledajo baš odporna na zvok.

Definitivno nas je preveč v tem stanovanju. Grozljivo.

Ta tedn sem delala večerne/nočne in sem precej deprivirana spanca. In namesto, da bi se v petek naspala, sem krožila po Trnfestu do skoraj petih in počela za damo nespodobne stvari. Recimo, da sem stankala kar nekaj meric alkiča budalkiča suviše.

Mislm, sj sem bla v redu, samo v uni fazi, ko ti je recimo kdo všeč (na zaradi okoliščin never gonna happen način) in si čist preveč očiten. I like to play it cool. Fail.

Na drugi strani je bilo precej bizarno, ker me (pa nisem dillusional, alpakej) precej očitno ‘pecajo’ (dayuum. i hate that word) trije modeli, ki so me, ne bodi ga no čuden, vedno nekako obkolili v istem trenutku, bolj ali manj nezavedajoč se drugih dveh, posledično pa vsaj dva od njih naenkrat s surlo, da sta prišla zraven in jih zdaj nesramno ignoriram.

Meh.

Nekateri bivši pa bi lahko dojeli, da nisem dežuren plišast medved v osamljenih nočeh. Spet drugim se ni težko ušunjat v mojo družbo in hodit po svetu, kot da so tam z enako (če ne celo večjo) pravico kot jaz. Ampak valda, nobenega drugega ne moti, ker je tako prijazeeeen in upogljiv kot zelena drevesna veja.

Naj si bo stanovanje, ali pa Ljubljana (better yet, Slovenija), obema manjka kakšen kvadratni metrič. Ali pa meni letalska karta. Kakor vzameš.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

4 komentarjev