Arhiv za kategorijo kr neki

Marec, meh. Next, please…

Marec, jaa. Summing it up – ni mi všeč. Ni mi všeč to stanje, v katerem sem. Psiha poput lazanje. Pomnim, da me je nekoč prevevala samozavest in opažam, da me je zapustila. Ne vem, občutek mam, da nikamor ne grem s tem življenjem in da sem spet v neki čudni osebnostni krizi. Pač težko je živet, če se nikjer ne dokazuješ, če od nikjer ne črpaš motivacije, navdiha; če ti naenkrat nič ne vliva poguma, daje potrditve – those things. No, tud će imam navdih, ker nekaj ga pa vseeno imam – ne vem kaj hočem. Ne vem več.

Dogaja se dost in dogaja se premal. V smislu, nič pretresljivo novega. Ne rečem, da se sicer vsega tega ne bi dalo zapakirat v take simpatične, smešne objave, ampak sem na neki točki, ko mi niti ni več smešno – ravno zarad tega, ker se počutim kot luzer. Pa ker sem lena. In kombinacija teh dveh filingov me ubija, res me ubija in če kmalu ne zavrtim tega življenja konkretno okoli, bom obolela.

“Decide and the universe will get out of your fucking way.” Ja, vem, vem. I’ll figure it out-

Mal je jeba, če te v življenju zanima ful stvari in poznaš ful stvari in delaš ful stvari, ampak nisi specializiran za nič. Te življenjske fore me hvatajo, značilne za vse absolvente (no skor vse, nekateri dejasko NISO lost, kristalno jim je jasno kaj hočejo, rojeni pod pravo zvezdo, pa to, vesoljci, pa to). Reality check, ugl.

No sej, to je to, ker ne pišem sproti. Oziroma, ker vsak teden zamenjam kanal nakladanja in filtiriranja zadev. Te dni zlivam dogajanje predvsem na google+, moja druga ustvarjanja v obliki poezije se zliva spet na eno drugo stran, fotke in ta vizualn šit pa dajem na tumblr, čeprav sem tam v bistvu dost lena in predvsem reblogam stvari, ki so mi kul. Twitterja nimam, ker me nikoli ni neki pritegnil, fb sm pa mirno ignorirala 1 mesec in sm zdej nazaj bolj da firbcam, objavjat se mi pa ne da več ne vem kaj. Kar je novo. Sej pravm, menjam kanale. Šeram stvari s tistimi dvejsetimi ljudmi, ki imajo tist gugl plus in sem čist zadovoljna s tem. Razen občasnih atenšn whore izpadov. Pozor, to je eden izmed njih. :)

Kaj ste zamudil marca: napotke, kako zajebat razgovor za službo na vseh možnih točkah (začenjši s tem, da si službe niti ne želiš, ampak si pač imel napad prijavlanja na vsak drug oglas, ki ti je prišel pred oči), kako doseči nove nižine na faksu in fasat oceno dve (2 od 10, da, ker zavračat stvari s 5 je očitno soo yesterday), kako nekateri tipi, ki ti niso všeč, mislijo, da je najboljša strategija, da ti ego zbijajo s tem, ko ne moraj nehat s svojimi teorijami o tem, kako si v neki badass tekmi za enega random modela s prijateljico in seveda izpostavljanja tega, kako bitko izgubljaš, misleč, da bodo tako ratal hudi in hkrati, očitno, da imaš možgane rastline in da sploh niso transparentni s temi debilizmi. Kaj šee, kaj še… Kako me je nepričakovano “napadel” še eden v vrsti kolegov, ki so ta izbruh izkazovanja pijanske naklonjenosti že dali čez. Mogoče pa moški in ženske res ne moremo biti samo kolegi. Mogoče je to res samo ena velika ženska utvara. Počasi mi zmankuje primerov, ki bi dokazovali nasprotno. And I was once so sure. Oh, well.

What else… zakaj pri spomladanskem čisčenju ne dirat nedotaknjenih parfumov, ker so nerabljeni z razlogom oz. kako sem se ugonobila s parfumom, ki bi ga še najbolje opisala kot britof vsaj petih smrdljivih rož. Te cvetlične vonje bi itak tud babicam moral strogo prepovedat; stvar je biološko orožje. Kako zgubljat čas z vsak dan novo fascinacijo ali pa kako se vračat k starim in past v njih z enako intenziteto kot prvič, ali pa, in te točke niso povezane, ker pri prejšnjih ni šlo za ljudi – kako obsesirat in sanjarit in zgubljat dragocene daydream momente z nekom, ki očitno nikoli ne bo tvoj nič in ni nič drugega kot naegotripan kreten.

Pa še en ažuren in aktualen kako: kako pojesti tri palačinke, twix in pol haribo bombonov in kako guznt od slabosti. Pa nisem nek freak na sladkarije, sploh ta junk futr ne, samo dons imam nek preblisk in sem v tem sugar junkie zagonu izropala pumpo, cuz, u know, it was there. Ne, v bistvu sem šla po nestea zeleni čaj ker mi je res fuuul zapasu in pol od vseh stvari niso mel lih tega in sm bila stvar skompenzirala s temi zamaševalci črevesja.

Ajde, do naslednjega izpada… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Random drobtina

O jao, sestra mi pametuje o sporočilni vrednosti komadov… Ona, ki ma na repertuarju par slovenskih, dalmatinskih in yu-rock vižic pa kakšno tujo plesno štanco; zdj pa uibr doživeto poje Runaway train, k je en najbl in your face komadov; res globočine globočin – za tak tekst skp vržt morš bit genij v možgane… btw, s to deep filozofijo z lahkoto pod roko odnese še trofejo za človeka z najmanj posluha daleč okoli.

No super, nasledn komad: Faraoni. K bo zdj pršla nazaj, slišala to, padla v nostalgijo, zbrskala kšn predpotopen cd in me posiljevala s Faraoni na repeat. I see black future :S :) )

Note to self: investiraj v boljše slušalke.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Kičasti vs. tisti, ki to niso. U know – čudaki.

“Sometimes I feel everyone around me is living their lives, and I’m just standing here, watching…”

Jeba je, ko padeš v neke rutinaste vzorce, po možnosti polne stresa in si ponavljaš, da boš že užival, samo še ta tedn šihta oddelaš, samo še tega izpita se odkrižas…

Ampak v bistvu tisti čas, za katerega imaš hudo perspektivne plane in gradove v oblakih, hribih, na kolesu, soncu, v tujini, kjer poskakujejo v poletnem zraku srečni ljudje, kot ponavadi obvisi na istem mestu, med istim folkom, v istih iluzijah in pogodbah s samim seboj.

Skoz nek občutek kaj moraš bit, kako moraš bit in kam moraš it, da boš do zadnjega pulpe iztisnil življenje.  Majhni trenutki niso več dovolj.

Par let še lahko trobim, da sem še mlada, potem te folk počasi razglasi za luzerja, ti pa izpod nekog drva tuhtaš, kam si odbacio leta.

Fuck them ppl. Čim ne ustrezaš nekim kmetavzarskim starokopitnim normam si pač oplel. Če ne drugega zaradi občutka, da si morda res čuden, ker ne živiš “picture perfect” življenja in pri teh letih ne potiskaš pred seboj vozička na sprehajalnem bulevarju v Portorožu, ker se za vikende na te stereotipne lokacije pač hodi. Da lahko prilepiš na facebook kičasto sliko malega, moža in sončnega zahoda.

Nekaj neskončno plehkega je v naši družbi.

Nasploh mamo ljudje to gonjo v seb, da rabmo samo še to, pa se bomo res lahko oklicali za srečne.

My weenie beenie ass we will.

V času kakršnem živimo, bo vedno nekaj falil. It’s in the air, it’s in the minds. Je v kontrastu s tistimi, ki so s hollywoodskega scenarija uleteli direkt v bližino in nas s svojo -vsaj na videz popolno podobo – strašijo do zadnje kocine na telesu.

In je navsezadnje dejansko je v pravljicah, filmih in drugih mitskih zadevščinah zasidranih v možganski hardisk. Real life ni tako kičast, kot bi “moral” biti. Težek pristanek, trd beton, zgodaj. A na žalost ostaja nekje zadaj, potuhnjeno, tiktakajoča, upajoča bomba, ki si želi kiča; ker je ta tako “normalen”.

Kič je povprečen,

sreča je overrated

in kriterije normalnosti črtajo zelo sumljivi liki.

Ker je neskončno tistih, ki se gredo nekaj, samo zato, ker naj bi tako bilo. Ali pa dejansko živijo svojo pravljico in mislijo, da je njihov scenarij edina možna pot do blaženosti, zato iz sedmih nebes postrani škilijo vse, ki niso na istih tirnicah.

*kaboom*

Se pardoniram za pesimističen ton, samo malo sem pod stresom, pa sem se začela spraševat, kaj k**** mi je vendar tako hudga in zakaj me skrbi kakšno stvar zajebat. Zarad sebe ali zaradi drugih…

Disturbing.

Then again flegmatićnost ipak nikol ni bla moja vrlina.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Oh

I’m so boring, I have nothing to write about. ;)

No, se mi dogaja – običajno vsakodnevno sranje, iz katerega bi lahko na kakšen dober dan oblikovala berljivo čtivo, samo se mi zadnje dni ne da.

+ Skrajno uživantsko se  kopam v pomladi.

Razen dons. I’m hungover. Spet eden tistih večerov, ko vase zlijem svašta v upanju, da bo muzka nenadoma boljša, in da bo folk normalen. A kako se to ponavadi konča?

Js postanem nenormalna – aka. drunk as fuck in naslednji dan hidriram svojo bogo notranjost, medtem ko zunaj sije sonce. To po možnosti ponovim še v petek in/ali soboto in v ponedeljek sprejmem “več se rekreiraj, manj pij in kadi” resolucijo, ki zdrži do petka, če mam dober teden. Sicer znajo bit fatalni že četrtki. Če je situacija res fakd ap, mi utrga že v sredo.

Little cirkles of life. Ah. :)

Bom šla dons mal laufat (če bosta krilce 1 in 2 zdržala; včer sem spet skadila čist preveč, ajoj….), pa zvečer uizi pogledat fuzbalčk… Da spočijem organe…

Gljivim pa ob tem (če se mi premikat ne da, se lahko vsaj smejm; Dylanu, again – fucking legend, res):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Sklerozo že mam, samo še malček bolj selektivna (skleroza, taista) bi lahko postala, pa bo… Babysteps.

Kok je lepš, kadar je brat samski… Ker ko naroči, oh, I don’t know – pico, jo dobim polovico jst in ne njegova bejba, pa te praktične zadeve. Grrr, ha ha.

Sicer pa je za mano dost zanimiv vikend v znamenju skleroze.

Dva večera zapored mi je namreč uspelo zapustiti bajto brez telefona… Prvič me je sestra naslednjega dne skoraj linčala, ker jo je ob sumljivih jutranjih urah zbudil moj vztrajni booty caller (prvi zametek jasnovidnosti right here…),  drugi dan pa sem raje poklicala mati, da mi telefon locirajo in ugasnejo.

Sicer sem te  dni s sestro dearest spet bolj na hate kot friendly ravni, ker je ponovno padla v njen ego pumpajoč ritem, ki ga poganja zatiranje mlajše sestre, a znači karakteristike so celodnevno redno spraševanje enih in istih  vprašanj, psihološko evalviranje vsakega mojega mikrostanja in, afkors, njeno pomanjkanje sočutja do vsakega živega bitja, ki pač ni ona.

In lahko bi se naučila zapirat vrata, ženska ma rep, grozljiv in konstanten. Grozljivo je bilo gledati tudi usodo našega mačka, ki se je – prav zato, ker ima ženska rep – vtihotapil v najino sobo in se v ustaljenem slogu, nastalem na podlagi izkušenj, odločil zabiti v čim temnejši zaklon in kot finalno destinacijo izbral kraljičino mizo. Do njegovega repa pridem takoj…

“I could instantly see his black future” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Enivej, ker sem jasnoviden človek in ker je ona predvidljiva hladnokrvna pošast, ponavadi pač vstanem, mačka prijazno pospremim ven in zaprem vrata… A žal sem bila v “dost mam tega skoz se morm dvigvt zarad te vrat-ne-znam-zapirat pošasti” mudu, sem pač zgolj mentalno zaželela maconu srečo in delala naprej, tisto kar sem pač delala.

Čez nekaj minut mi je bilo žal, ker je reveža zgrabila za rep in ga cvilečega degažirala iz sobe.

In težko ohranjam zen ob takih situacijah, nazadnje sem npr. v njo zbrisala stol, jebote žensko glupo neobčutljivo, trpi malo i ti, pa to… Bjać.

Enihu, Majki je mačje flegma in  zaradi dogodka ni vidno stravmiran, js pa nisem neki pri volji za pisanje, tkoda, drugič…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Maj gad. Mornings suuuck.

Intervencija kliče! Na področju dnevnega ritma in spalnih navad.

Spat hodim, v povprečju, okoli dveh zjutraj. Kar še ni tako tragično, kadar mi zjutraj ni treba zgodaj vstati, in to je ee, večinoma. Predavanja imam ponavadi ob 10h, 12h, pa tudi službe že nekaj časa nisem imela takšne, ki bi terjala funcionalnost ob nehumanih urah. Ker se imam rada, in to.

Razen te jebeni četrtki. A sem bla pijana, ko sem si izbrala ta izbirni predmet, ki je zacahnan ob osmih zjutri, al kaj? 1

Sestri sem bila idealna tarča posmeha, ko se je zjutraj hehljala moji razčupani, zabuhli pojavi, medtem ko se je rutinirano spravljala na šiht. Še dobro, da je nekajkrat močno zaloputnila z vrati in vsakič glasno najavila: “a nimaš ti predavanja ob osmih?!”, medtem ko sem se na snooz dvajset minut obračala kot prepečen polpet in sanjala, da sem na faksu. Računalniškem, ampak pustmo detajle.

Ko sem mi je končno uspelo nekako postaviti v navpično stanje, sem se megleno prebila do kuhinje in valda so danes VSI vstali ob isti uri. Še preden se mi je uspelo prebiti do WC-ja sem jo ucvrla v kuhinjo, kjer sem fotru, ki si je natakal zadnje kaplje kave, z nosom skoraj zlezla v đezvo, da bi dojel, da se znam na licu mesta sesesti v spontani napad spanja, če me v tistem trenutku deprivira kofeina.

Zuni pa itak ludilo. Šolarji, babice praznejo kaslce, okopavajo rože (?), sprehaja se pse, promet je ubijalski. Razmere, v katere se ni pametno podajat pol v snu, ohranjajoč se pri življenju zgolj z razbijaško muzko v ušesih.

Več morm spat, v glavnem.

:mrgreen:

Drgač pa, dons je St. Patrick’s day. Še en uvožen izgovor za delat pizdarije in pit, pit, pit. Vzamm, kupm, prodano. Hehe. Suuuure, why not.

Sj ne, mogoče kšno pivo. Zobar jutr dopoldne. Grrr.

YouTube slika preogleda
  1. tok sm izmučena, da si bom na tem mestu vzela nekaj minut 4 ure za power nap, brez heca [↩up]
  • Share/Bookmark

1 komentar

Random fact

Yo, hell broke loose. Ubila sem prvega letošnjega komarja. I think. Truplo je spet čudežno izpuhtelo.

The one that got away, pa to. Hm, reminds me of my ex-es. :lol:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Vešče so neumne.

Zaradi kolegov/s kolegi sem zvečer gledala jackasse 3, in od tedaj živim v konstantnem terorju, da me bo od nekje zašamarila dvometrska dlan.

Zadnje čase se mi itak pogosto dogaja, da okoli mene pojejo pesti in spet sta se v orto baru zraven mene udarila dva petelina. En od teh me je prej pijan kot opica zalil z naročjem pijače in sem ga sama dvakrat pahnila stran, tko da, verjetno si je zaslužu, logičen potek dogodkov in to…1

Sicer pa tam isti šmorn kot vedno. Sem bila precej pridna, samo enkrat sem izvadila kartico in ob spoštljivi uri spokala domov. Bogi D., moj bff, je sicer na poti do doma poslušal predvsem “zajec, Marjan, zajec” in “ja, zelje Marjan, zelje”, hihi, čisto trezna, hik, spet nisem, ehe–he.

In zakaj bivši vedno potem rinejo za tabo, ko te vse mine? A mrš-

Spet letijo neki smsi. Ah, there was a time, when I gave a fuck.

And that was the time u should too.

Now you’re just fuckin’ pathetic.

Do kebaba se mi ni dal, sem se pa doma pošteno nakrmila, ker zajtrk bomo kakopak prespal.

YouTube slika preogleda
  1. če ga ne bi ta, bi ga pa nasledn [↩up]
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Random pic 1

Ako mi je dolgčas, kdaj v sili napadem tudi D-jevo roko. Počastila sm ga s povečano in rahlo prirejeno verzijo mojega tatuja (ki pa ni na roki, muahaha). No, in ta je boljši. Jaz sem svojega takrat skicirala v različnih verzijah en mesec – dokler se mi ni zdel popoln, da mi ga je lahko ženska, ki me je tetovirala, tako genialno preslikala, da niti R niti L nista podobna moji različici (v ogledalu takrat pač nista zgledala tok drugačna). Ne, popravek, mnogo črk ni podobnih tistemu, kar sem si jaz zamislila. V bistvu je edino, kar ji je kolikortoliko v redu uspelo tisti & vmes.

Oh, well. Sj v teh dveh letih sm ga že posvojila, samo včasih me še vedno pogreje. Loh bi bil tok lepši. :cool:

Fuckin’ amaters.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Vse je igra. Kozmična, mentalna, košarkarska, bla bla… -n.

Ob spremljanju maccabijevega linča olimpije sem se napojila s kahlo šalco čaja in me od takrat naprej na wc poganja na sedaj že solidnih dvajset minut. Tokrat je vsaj naprava za gretje vode delala, zadnjič sva z D-jem namreč srkala mlačen čaj ala Maja (sanjska domaćica sem, zar ne, keke), ker tista ročka na vodevretežu včasih skoči nazaj preden stvar zavre. No, v bistvu sem jo nedavno zlomila1 in to precej gotovo botruje temu; in v bistvu je govora o D-jevem stanovanju in njegovih kičn appliances, tako da ja, hrk, hrk, da ne bom pljuvala na lastne mojstrovine zajebe…

Enihu, medtem ko sem preklapljala med delanjem norca iz Vilfanovih podaljšanih aaaaa-jev in glasnim branjem kakšnega meni nejasnega stavka iz zapiskov, je D na svojem kavčku brenkal neke čudne ritme na bas kitaro, ali pa po strunah v nadležnih intervalih metal tv daljinec, ko sem hotela med reklamami dejansko prebrati izsek ali dva te, again, jako čudne izpitne snovi.

Po tej klinčevi duha ubijajoči tekmi sem se podvizala domov in si za štiri minutno hojo do doma naveznila zelene slušalke kar čez kapo (tistih tamalih, originalnih od playerja ne najdem, wek-wek) in z divjimi ritmi odganjala nepridiprave (ali pa jih privabljala, kakorkoli, vsaj počutim se bolj žešče, kao, če je kakšna pizdarija, bom vsaj naspidirana), čeprav je tokrat za kaj takega zadostovala že moja črna, roparsko navdahnjena kapa in erima spodnji del trenirke, v katero bi zlahka stlačila še dva para nog, al pa 160-kilskega maccabijevega centra2. Stil, torej: žešći.

Ah, čudovito, ura je pol dveh in čez osem ur bom zijala v vprašanja in poskušala raztresenih možganski regalov potegnit te abstraktne blodnje, ki zaznamujejo znanstveno metodologijo. Zato sem najbrž še pokonc in natipkavam to, tukaj. Misel na bujenje ob nesimpatični uri, ki sem si jo kruto zastavila, me plaši. Prav tako približno polovica snovi, ki jo mislim še preletet v hm, dveh urah pred izpitom. pOK POk bOom.

Sicer pa imam občutek, da bom po nekaj časa po mythbustersko spet ovrgla mitić, da se na fdv-ju odleti samo po stapenicama. Sure, why not.

Z good luck I’m gonna need it na jeziku se grem zdaj, nič kaj rada, zabrisat u krpe.

Adieu.

  1. in se ob tem skoraj onesvestila od smeha [↩up]
  2. tipa je za dva povprečna moška oz. tri povprečne ženske. “nedaj bože, da se spotakne” verjetno ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet… [↩up]
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev