Arhiv za kategorijo eee?

Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Eden je Siol Blogos *kreh, kreh*

Ne upam si trdit, da je to moj velik povratek v blogerske vode, ker je moja lenobna komponenta nepredvidljiva. Kaj se je spremenilo, od kje mi čas, zakaj spet blog?

  • Po dolgem času sem brez službe. “In beetween jobs”, v bistvu, elegantneje rečeno, in če slučajno kdo vpraša.
  • Papir je drag. Šit imam razporejen po blokcih, v zapiskih na tablici, na listkih, na blogih, ki jih ne uporabljam … Vemo pa, da si vsak, ki malo piše, želi nekoč izdati knjigo, zbirko kratkih zgodb, poezijo za zanamce, strto srce v obliki prostega verza. Kako? Tko ne. Rabm sistem! In doslednost. In bralce. Sej vem, da blazno rada monologiram, ampak blazno rada mam tud, da to kdo prebere.
  • Že nekaj časa ugotavljam, da je moje življenje preprosto preveč bizarno, da bi z njim zabavala zgolj moje najožje prijatelje. Govorim o katastrofalnih zmenkih s poskusi filmskega pobega, socialno nerodnih situacijah v trgovinah, osamljenih #ljubobol večerih, vinjenih napakah in podvigih, refleksijah fikcijskega življenja na realno življenje, manj ali bolj uspešnih soočenjih s kuhalnico in družinskih tragikomedijah. Pa še obsesija s kozmetičnimi izdelki se me je polotila, samo ne predstavljam si delat swatchev dan in noč, zato se te niše izogibam. Also, zadnjič sem razmišljala. kako bi naslovila svoj beauty blog, ako bi ga kdaj imela, pa je bilo tako smešno, da sem to idejo ekspresno potlačla. Bi pa seveda tudi s tem posilila morebitne čitajoče, tuttifrutti stajl.
  • Všeč mi je ta moj star blog. Dušo ma. A veste, da sem odprla novega, na novi platformi, pa nič z njem in nič z mano? :) Zadeva je obstala, žalostna, patetična, nedotaknjena. Blogos je kul. Precej pozabljen od sveta in urednikov Siola, ampak še vedno kul. Sej js grem rada proti trendom. Rebel forever.
  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Školovana, starejša in nora as ever.

It’s been A WHILE

Med mnoštvo še ne zabeleženih dogodkov se verjetno uvršča moja dvomesečna “vojna” z Godino, ki me je na izpitu vrgla vsaj nekih 4x-5x, preden se me je na zadnji možni datum konec septembra končno usmilila in mi zraven navrgla komplimente kako inteligentno bitje sem in kako odlična študentka bi lahko bila, če me sistem ne bi gladko kastriral skupaj z ostalimi, vedno izrazitejšimi patološkimi narcisi, katerih najvišji zakon je ugodje. No, ja. Kljub temu, da mi je skoraj pridelala čir na želodcu, ženski kar težko zamerim. Ampak morali bi me vidt, res se mi je že popolnoma mešalo.

Na ustnem izpitu navadno ne grem čez vso emocionalno paleto, od histeričnega smeha do obupanega joka preko apatičnega strmenja v razglednice eksotičnih antropoloških destinacij. Ampak moraš biti dovolj nor, da si njo prišparaš za zadnji izpit. Če si je ne bi, bi ta trenutek verjetno sedela na podiplomskem študiju. Še vedno se poskušam oklepati misli, da je vse za neki dobro. In zdej čist razturam v kulturni antropologiji. Imam jo najbrž dovolj do konca življenja, but I know my shit!

No, nekaj tednov za tem sem tudi oddala diplomo in se zdej ponašam s to 6/2 stopnjo izobrazbe, juhubruhu, aveš. Pesimizem na stran, sej sem vesela, da sem zaprla to poglavje. Mati in ati imata tako še enega školovanega otroka pod streho, kar si zihr štejeta za osebni uspeh, sicer pa kaj več od tega, da je fotr odprl šampanjec in da me je mati skoraj pokosila s količkaj pristnim objemom, od njiju nisem pokasirala. Mislim, v nikakršnem smislu, noben od njiju ni niti prebral moje diplome, mati jo je nahitro in z nekim neprepričljivim zanimanjem prelistala, medtem, ko se je odpiral šampanjec, fotr se je ni pritaknil, mi je pa namesto tega čestital na nazivu diplomirane komunikologinje.

Kulturologinja, ampak pustimo detajle, tip je zadel vsak faks. Tudi o darilu od njiju ne duha ne sluha, kar je bedno, ker sem zadnje čase precej revna. Mogoče bi res morala zraven diskretno primaknit kozarec za vlaganje. Eh. Lahko bi mi simbolično vsaj povrnila stroške za vezavo, lektoriranje in podobne malenkosti, da sploh ne govorim o drugih izdatnih stroških, ki sem jih morala poravnati, da lahko to leto hodim po svetu kot izredni dijak in delam preko študenta v tej mladim zaposlitveno prijazni državi.

Po teh šokovih sem se odločla, da rabim pavzo, ker poleti nisem bila nikjer in s tem resnično mislim NIKJER, ker sem se učila celo jebeno poletje, ob tem pa še finiširala diplomo. Zato sem novembra s sestro odletela v Turčijo na en teden savnanja, bazenanja in bluzenja po prijetnih dvajsetih stopinjah in tam pustila še zadnje pare na računu.

To, kar bi se lahko sprevrglo v katastrofo, upoštevši totalitarno osebnost in muhe moje sestre, se je izkazalo kot presenetljivo lagoden dopust. Res. Še vedno se čudim temu izteku dogodkov. Mislim, cel ta teden bi zaslužil lastno objavo, od labirintom podobnih hotelov do Turkov, ki so verjetno največji babjeki ever, do pijanih, pojočih in vsesplošno vulgarnih babic na avionu do smehov v savni, na odru “turškega večera” in mojega “nepričakovanega” bližnjega srečanja z vodičem, ki ni povsem pasal v moj “prišla sem se odklopit od vsega” koncept dopusta.

Zdej pa iščem službo, ki mi je vsaj približno všeč, če je do konca mesca ne najdem, bom pa delala nekaj kar mi ni najbolj pri srcu, pomoč pri prodaji, administracija, te bedarije, ki jih vedno stakneš pač. Denarja mi je zmanjkal in, em, dolgčas mi je ratal, dost je blo počitka. Tisto zadnjo novinarsko delo sem pa odpikala. Prsežem, če bi napisala še en neumen modni članek, bi mi IQ slapel za 20 točk, od same muke.

Sicer sem se vmes tudi postarala, kar je evidentno že iz tega, da me ta mesec drži silna nuja po peki piškotov. Nikol nisem marala pečt! Čakam še dan, ko me bo zamikalo prekopavati vrt in se pogovarjati z rožami.

Sicer pa je tudi praznovanje letošnjega rojstnega dne stvar, ki bi si zaslužila samostojno objavo. A mogoče bi za detajle morali izprašat koga drugega kot mene. Vse skupaj je izpadlo precej simpl: prišla, pila, padla dol. O ljubobolu, ki je povezan s to zgodbo, ne bom zdejle.

No, tko. To je bil hitr update. Če ne drugega za lasten pregled zadnjih par mesecev. :)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Sanjala sem Sanje

Tole je brezveze in čizi, da ne bo slučajno kdo fasal sladkorne na moj račun (ne gre za tipičen mayozi post). Samo tko živo in blesavo sem sanjala po dolgem času ene približno gud sanje, zato sem jih morala napisat nekam samo zaradi tega dejstva. V bistvu tega niti nisem imela namena objavit, samo ajde, če sm že naklofala stvar…

Visok, nekih deset let starejši, svetlejših las in glasbenik. Niti ne tako zelo suh, a tudi niti približno debel. Noben maneken torej, a z veliko karakterja, ki se ga je razbralo že iz obraza. Kakšne blodnje, kakšne sanje… Prve tako pristne, realne in po dolgem času tudi ene, če se že ne upam trditi edine, v katerih (in po katerih) sem se celo počutila srečno. V nobenih sanjah se nikoli ne počutim tako, ampak te vedno služijo kot kanvas za izrisavanje mojih negotovosti. In najbolj ironično – tudi tukaj sem jih imela; negotovosti… Ampak sem se z njimi spopadala na nek zelo zrel, lahko bi rekli moder način. Niso me ogrožale in niso me motile.

Bila se jaz. In upala sem si. Delala sem nove stvari in ja, bila sem pogumna. In bilo je tako čudaško resnično in ob tebi sem se počutila tako zelo drugače. Čeprav nikjer ni bilo nekih eksplicitnih prikazov ljubezenske zveze, stvar je bila sveža in s tem moškim, ki sicer ni bil vizualno podoben nobenemu iz mojega realnega življenja, ne v vizualnem, ne prav zares v kakšnem drugačnem smislu, sem čutila takojšnjo povezanost.

Udeležila sem se nekega šova glasbenih talentov in bivali smo v nekem hotelu in nisem bila najboljša pevka, solidna, ampak ne najboljša in na koncu me je zdelal prehlad, na sebi sem imela neko belo majico, eno tistih, ki se zgoraj zaključuje z nekim čipkastim vzorcem s pikami in neurejeno frizuro, za katero je očitno zmanjkalo časa. On je bil nekakšen koordinator talentov in pesmi je imel zabeležene na cdju,  ob katerem smo potem peli. Hotela sem spremeniti svojo pesem, a ni bilo več možno. Vse se je odvijalo tako hitro…

Sedeli smo naključno razporejeni po neki sobi in delali običajne stvari. Ko je posameznik zaslišal svojo glasbo je začel peti, in gibati na nekaj, kar je delovalo kot precej improvizirana koreografija. Cel čas sedenja na nekem turbanu sem pozabljala, kateri komad sploh zdaj pojem in kakšno je besedilo. Hotela sem Wheels od Foo Fightersov, a na CD-ju je bil nek drug, ki se ni tako dobro skladal z mojim glasom, nisem ga mogla dobro odpeti. Times like this ali nekaj podobnega.

Ko sem začela peti se me je lotil še prehlad, nos sem imela popolnoma zamašen in vse skupaj sem odpovedala po dveh kiticah, pogledala  sem k njemu in na obrazu se mu je kazala neka mešanica razočaranja in jeze. Ne toliko zato, ker ni hotel, da grem domov, ampak ker je vedel, da sem boljša. No ja, uvrstila sem se med najboljših 46 nekega šova in v tem krogu izločanja pač letela ven.

Nekaj sem vendar dokazala. Nisem zanič. In vseeno mi je bilo, kako bo vseskupaj videti na televiziji. Pravzaprav sem bila sigurna v to, da bom izpadla razumno in pametno. (Kar je tudi jako redko. Wow, sigurnost vase? In jaz sanjam o tem? Ne preganjajo me kompleksi? S spuščeno zapornico do podzavesti in vse? Reallly, for reals??)

Sodila sem torej med 64 ali 46 ali kolikoržekoli najboljših. a imela sem občutek, da če bi dala vse od sebe, bi naredila to izločevalno avdicijo pozitivno, vendarle ni bilo tako težko izstopati iz povprečja in tistih na malo bolj pozitivni strani povprečja (wau. cel svet ni boljši od mene. wow.  novošć; pridna, pridna…).

Prišla sem se torej poslovit k njemu, ker sem odhajala domov in vmes, ko sem sprehajala po njegovi sobi tako, kot da sem doma, sva se pogovarjala o izločitvi. Gledala sem njegove kitare, vzela sem dvojno, ki je počivala v kihinji ki se je podaljševala v pisalno mizo (?! haha) in vprašala kar je bilo očitno: “A je tvoja?” (How stupid was that there?). Aja, in to stanovanje je bila v bistvu hotelska soba, čeprav je izgledalo tako zelo domače.

Naslednja stvar, ki se jo spomnim je, da sva se peljala k meni domov, v neko belo, majhno enonadstropno hišo in tega, da nekako nič ni bilo pomembno, ker sem imela tebe… eee, njega :P In čeprav še nič ni bilo, sem vedela da nekaj bo. Soon. Ker si me me je (stvar kar naprej hočem pisat v neki formi ljubezenskega pisma. a looh? was goin’ on with me?) gledal na poseben način. In ker sem se zraven tebe počutila tako zelo varno. Doma sem se najprej rutinirano skregala s  sestro, nekaj glede čevljev in tega kako sem ji ukradla nekaj, kar ji seveda nisem in ti si vmes pil belo vino v kuhinji; najprej iz enega, potem pa še iz malo lepšega kozarca. Vsakič iz drugega; jaz pa sem nagnila 0.2 dcl Jacka Danielsa, ker je moj brat slučajno prišel mimo s tremi steklenicami viskija.

Bil je majhnen, brez pravih ciljev in rahlo okrogel (neka zelo potencirana podoba realnosti torej) in stvar je izgledala tako čudno. A niti za sekundo ni zaskrbelo, kako boš gledal na to, ker se v sebi vedela, da me ne boš ničesar obsojal, da boš razumel (eto, spet. jebeš. stvar sem očitno v originalu pisala tej figuri moje podzavesti, pa naj tko ostane. zdaj samo dodajam komentarje in to. ker je stvar res jebeno osladna). Naenkrat sem imela na glavi dve kitki, malo svetlejše lase na sebi pa športno bundo in v roki hokejsko palico, čeprav sem te le pospremila le dol po stopnicah, pred vhod.

Odhajal si domov, čeprav sva v bistvu odhajala domov. Spodaj pred vhodom sva se še usedla in kar naenkrat postala del neke reklame, bilo je za zavarovalnico ali nekaj takega in hiša je  bila kulisa, midva pa ena izmed tistih srečnih lepih ljudi, ki jih pač vidiš v televizijskih reklamah, ki so okoli naju, no, z nama, poplesavali govoreč nek slogan in se na koncu začeli vsi vzklikati “srečno novo leto!” ali “vesel božič!” oziroma nekaj podobnega.

Zadnjega kar se spomnim je, da sva odpeljala stran, stran od tiste majhne hiše, stran od tistih čudnih ljudi.

Sanjala sem jebeno LJUBEZEN. Mogoče pa le nimam tako izkrivljenih predstav in mogoče ne bom celo življenje lovila nekih prenapihnjenih nadutih kretenov nezmožnih čustvene povezanosti ali kakršnegakoli razvoja na kakršnemkoli nivoju, ko smo že pri tem.

And it’s fucking good to know that. SOOOO, so good.

Da bi le bila stvar preroške narave.

Dons je en tok čuden dan, a je to sploh potrebno dodatno izpostavit? :mrgreen:

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

To bi lahko bil moj fb status, pa je zgrešu smer.

Dons sem izvedla jutranjo šok terapijo; po velikih mukah odprla en uč (ustaljeno polurno ignoriranje budilke, pa to), pržgala komp, kliklna prvi komad, ki mi je padu na pamet, navila na full volume, zvočnike h glavi – kar me je nekak prisill, da se dvignem, se zabrisala pod tuš, zmrzlna-itak; spila črno kavo na eks – no time for milk (!!) in poklicala taksi, ki je zadatak resno vzel in furu čez center, kot da je na avdiciji za Need for speed. And there I was, very much awake.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Kičasti vs. tisti, ki to niso. U know – čudaki.

“Sometimes I feel everyone around me is living their lives, and I’m just standing here, watching…”

Jeba je, ko padeš v neke rutinaste vzorce, po možnosti polne stresa in si ponavljaš, da boš že užival, samo še ta tedn šihta oddelaš, samo še tega izpita se odkrižas…

Ampak v bistvu tisti čas, za katerega imaš hudo perspektivne plane in gradove v oblakih, hribih, na kolesu, soncu, v tujini, kjer poskakujejo v poletnem zraku srečni ljudje, kot ponavadi obvisi na istem mestu, med istim folkom, v istih iluzijah in pogodbah s samim seboj.

Skoz nek občutek kaj moraš bit, kako moraš bit in kam moraš it, da boš do zadnjega pulpe iztisnil življenje.  Majhni trenutki niso več dovolj.

Par let še lahko trobim, da sem še mlada, potem te folk počasi razglasi za luzerja, ti pa izpod nekog drva tuhtaš, kam si odbacio leta.

Fuck them ppl. Čim ne ustrezaš nekim kmetavzarskim starokopitnim normam si pač oplel. Če ne drugega zaradi občutka, da si morda res čuden, ker ne živiš “picture perfect” življenja in pri teh letih ne potiskaš pred seboj vozička na sprehajalnem bulevarju v Portorožu, ker se za vikende na te stereotipne lokacije pač hodi. Da lahko prilepiš na facebook kičasto sliko malega, moža in sončnega zahoda.

Nekaj neskončno plehkega je v naši družbi.

Nasploh mamo ljudje to gonjo v seb, da rabmo samo še to, pa se bomo res lahko oklicali za srečne.

My weenie beenie ass we will.

V času kakršnem živimo, bo vedno nekaj falil. It’s in the air, it’s in the minds. Je v kontrastu s tistimi, ki so s hollywoodskega scenarija uleteli direkt v bližino in nas s svojo -vsaj na videz popolno podobo – strašijo do zadnje kocine na telesu.

In je navsezadnje dejansko je v pravljicah, filmih in drugih mitskih zadevščinah zasidranih v možganski hardisk. Real life ni tako kičast, kot bi “moral” biti. Težek pristanek, trd beton, zgodaj. A na žalost ostaja nekje zadaj, potuhnjeno, tiktakajoča, upajoča bomba, ki si želi kiča; ker je ta tako “normalen”.

Kič je povprečen,

sreča je overrated

in kriterije normalnosti črtajo zelo sumljivi liki.

Ker je neskončno tistih, ki se gredo nekaj, samo zato, ker naj bi tako bilo. Ali pa dejansko živijo svojo pravljico in mislijo, da je njihov scenarij edina možna pot do blaženosti, zato iz sedmih nebes postrani škilijo vse, ki niso na istih tirnicah.

*kaboom*

Se pardoniram za pesimističen ton, samo malo sem pod stresom, pa sem se začela spraševat, kaj k**** mi je vendar tako hudga in zakaj me skrbi kakšno stvar zajebat. Zarad sebe ali zaradi drugih…

Disturbing.

Then again flegmatićnost ipak nikol ni bla moja vrlina.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Oh

I’m so boring, I have nothing to write about. ;)

No, se mi dogaja – običajno vsakodnevno sranje, iz katerega bi lahko na kakšen dober dan oblikovala berljivo čtivo, samo se mi zadnje dni ne da.

+ Skrajno uživantsko se  kopam v pomladi.

Razen dons. I’m hungover. Spet eden tistih večerov, ko vase zlijem svašta v upanju, da bo muzka nenadoma boljša, in da bo folk normalen. A kako se to ponavadi konča?

Js postanem nenormalna – aka. drunk as fuck in naslednji dan hidriram svojo bogo notranjost, medtem ko zunaj sije sonce. To po možnosti ponovim še v petek in/ali soboto in v ponedeljek sprejmem “več se rekreiraj, manj pij in kadi” resolucijo, ki zdrži do petka, če mam dober teden. Sicer znajo bit fatalni že četrtki. Če je situacija res fakd ap, mi utrga že v sredo.

Little cirkles of life. Ah. :)

Bom šla dons mal laufat (če bosta krilce 1 in 2 zdržala; včer sem spet skadila čist preveč, ajoj….), pa zvečer uizi pogledat fuzbalčk… Da spočijem organe…

Gljivim pa ob tem (če se mi premikat ne da, se lahko vsaj smejm; Dylanu, again – fucking legend, res):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Random fact

Yo, hell broke loose. Ubila sem prvega letošnjega komarja. I think. Truplo je spet čudežno izpuhtelo.

The one that got away, pa to. Hm, reminds me of my ex-es. :lol:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Random pic 3

Ne da se mi odšemit superge.  =)

  • Share/Bookmark

1 komentar

Pretty woman scena. Tokrat v drogeriji.

Vsakič, ko pridrajsam na blog in ošvrknem to spodnjo zmedo od objave najdem kej za popravt, tako da sem končno obupala. Je pač vsota mojega današnjega in včerajšnjega duševnega stanja poput lazanje.

Lihkar sem šla izpraznit drogerijo in napolnila košaro do vrha, ker mi vedno, prikladno, zmanjka vsega naenkrat. Na pogled danes nisem ravno prezentibilna in v bundi in rdečih pošvedranih supergah spet oddajam ta vajb mladoletnice, z mojim zmedenim pohajanjem med vrstami s spiskom v roki pa sem najbrž res zgledala kot neko revše, ki jo je mama napodila po nesesitete.

Nekaj takega si je verjetno mislila tudi punca, ki je bila pred mano v vrsti za blagajno, saj iz nekega razloga ni mogla odtrgati pogleda od vsebine  moje košare. In mene. In spet malo moje košare. In mene. To je, ko se ni lepila na svojega tipa, s katerim sta očitno prišla v grandiozno nabavo poka robcev.

No, sj, naj bodo zaljubljeni, pozdravljam in občudujem, samo meni trenutno v trebuhu rovarijo krči (in ne metuljčki), pa bila v tem kill mudu jako vesela, če bi to naklonjenost v obliki žvaljenja odnesli iz prodajalne. In, če so slučajno že spremembam odprti, nehali zijat vame kot v vesoljca.

Pot me je odnesla še do lekarne, kjer se je v edini vrsti, kjer talajo stvari brez recepta, pred mano znajdla fina damica, ki je bila s farmacevtko v dolgi in poglobljeni debati o tem, katera krema bi bila najbolj blagodejna za njeno precious kožo. To, ali pa se kakšna mama odloči, da bi napadla napravo za merjenje pritiska. V glavnem, vedno se zašotorim v lekarni za vsaj petnajst minut.

Ko sem končno prišla na vrsto so mi v skladu z današnjim vitalnim počutjem očitno odpovedali vsi slušni receptorji, in “A z uporabo nalgesionov ste seznanjeni?” sem v prvo razumela kot “šrrrrn šnjj šnnnn …” in bebavo odgovorila: “Koga?” Očitno so slušne sposobnosti na poti v kretene pod roko odpeljale tudi vljudnostne.

Za opomnik, kako trenutno nisem v najboljših odnosih z akademsko sfero, pa sem ob izhodu uočila še profesorja, ki na lestvici all time neugodnih nasleduje prestol na drugem mestu. Jbi raj princa na beli vespi, ampak ok.

S starimi znanci nalgesini na dosegu, bom zdj zaključila dan s kakšnim gledljivim filmom.

Cuz fikcija rulz!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev