Školovana, starejša in nora as ever.


It’s been A WHILE

Med mnoštvo še ne zabeleženih dogodkov se verjetno uvršča moja dvomesečna “vojna” z Godino, ki me je na izpitu vrgla vsaj nekih 4x-5x, preden se me je na zadnji možni datum konec septembra končno usmilila in mi zraven navrgla komplimente kako inteligentno bitje sem in kako odlična študentka bi lahko bila, če me sistem ne bi gladko kastriral skupaj z ostalimi, vedno izrazitejšimi patološkimi narcisi, katerih najvišji zakon je ugodje. No, ja. Kljub temu, da mi je skoraj pridelala čir na želodcu, ženski kar težko zamerim. Ampak morali bi me vidt, res se mi je že popolnoma mešalo.

Na ustnem izpitu navadno ne grem čez vso emocionalno paleto, od histeričnega smeha do obupanega joka preko apatičnega strmenja v razglednice eksotičnih antropoloških destinacij. Ampak moraš biti dovolj nor, da si njo prišparaš za zadnji izpit. Če si je ne bi, bi ta trenutek verjetno sedela na podiplomskem študiju. Še vedno se poskušam oklepati misli, da je vse za neki dobro. In zdej čist razturam v kulturni antropologiji. Imam jo najbrž dovolj do konca življenja, but I know my shit!

No, nekaj tednov za tem sem tudi oddala diplomo in se zdej ponašam s to 6/2 stopnjo izobrazbe, juhubruhu, aveš. Pesimizem na stran, sej sem vesela, da sem zaprla to poglavje. Mati in ati imata tako še enega školovanega otroka pod streho, kar si zihr štejeta za osebni uspeh, sicer pa kaj več od tega, da je fotr odprl šampanjec in da me je mati skoraj pokosila s količkaj pristnim objemom, od njiju nisem pokasirala. Mislim, v nikakršnem smislu, noben od njiju ni niti prebral moje diplome, mati jo je nahitro in z nekim neprepričljivim zanimanjem prelistala, medtem, ko se je odpiral šampanjec, fotr se je ni pritaknil, mi je pa namesto tega čestital na nazivu diplomirane komunikologinje.

Kulturologinja, ampak pustimo detajle, tip je zadel vsak faks. Tudi o darilu od njiju ne duha ne sluha, kar je bedno, ker sem zadnje čase precej revna. Mogoče bi res morala zraven diskretno primaknit kozarec za vlaganje. Eh. Lahko bi mi simbolično vsaj povrnila stroške za vezavo, lektoriranje in podobne malenkosti, da sploh ne govorim o drugih izdatnih stroških, ki sem jih morala poravnati, da lahko to leto hodim po svetu kot izredni dijak in delam preko študenta v tej mladim zaposlitveno prijazni državi.

Po teh šokovih sem se odločla, da rabim pavzo, ker poleti nisem bila nikjer in s tem resnično mislim NIKJER, ker sem se učila celo jebeno poletje, ob tem pa še finiširala diplomo. Zato sem novembra s sestro odletela v Turčijo na en teden savnanja, bazenanja in bluzenja po prijetnih dvajsetih stopinjah in tam pustila še zadnje pare na računu.

To, kar bi se lahko sprevrglo v katastrofo, upoštevši totalitarno osebnost in muhe moje sestre, se je izkazalo kot presenetljivo lagoden dopust. Res. Še vedno se čudim temu izteku dogodkov. Mislim, cel ta teden bi zaslužil lastno objavo, od labirintom podobnih hotelov do Turkov, ki so verjetno največji babjeki ever, do pijanih, pojočih in vsesplošno vulgarnih babic na avionu do smehov v savni, na odru “turškega večera” in mojega “nepričakovanega” bližnjega srečanja z vodičem, ki ni povsem pasal v moj “prišla sem se odklopit od vsega” koncept dopusta.

Zdej pa iščem službo, ki mi je vsaj približno všeč, če je do konca mesca ne najdem, bom pa delala nekaj kar mi ni najbolj pri srcu, pomoč pri prodaji, administracija, te bedarije, ki jih vedno stakneš pač. Denarja mi je zmanjkal in, em, dolgčas mi je ratal, dost je blo počitka. Tisto zadnjo novinarsko delo sem pa odpikala. Prsežem, če bi napisala še en neumen modni članek, bi mi IQ slapel za 20 točk, od same muke.

Sicer sem se vmes tudi postarala, kar je evidentno že iz tega, da me ta mesec drži silna nuja po peki piškotov. Nikol nisem marala pečt! Čakam še dan, ko me bo zamikalo prekopavati vrt in se pogovarjati z rožami.

Sicer pa je tudi praznovanje letošnjega rojstnega dne stvar, ki bi si zaslužila samostojno objavo. A mogoče bi za detajle morali izprašat koga drugega kot mene. Vse skupaj je izpadlo precej simpl: prišla, pila, padla dol. O ljubobolu, ki je povezan s to zgodbo, ne bom zdejle.

No, tko. To je bil hitr update. Če ne drugega za lasten pregled zadnjih par mesecev. :)

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor filmoljub dne 16.12.2012 - 18:47

    Pa lep pozdrav Slavcu Šplihalu in Anuški, jebo ju ja, da ju jebo.

    (aha, še en fdvjevec, žal)

  2. #2 avtor francelj dne 17.12.2012 - 06:26

    Ne razumem, zakaj in čemu bi kdorkoli objavljal blodnje takihle “školovanih” babnic. Diplomirala je, ne da bi zvedela, da se po slovensko “školovana” reče “šolana”? Ali “izobražena”? No, saj izobražena itak ni, kvečjemu mogoče šolana, ker je naredila šolo, ki ji ni dala nič. Kar pri kulturni antropologinji, pri kateri se je med drugim šolala, ni čudno.

  3. mayozi

    #3 avtor mayozi dne 17.12.2012 - 10:27

    Ej, Francelj, Francelj! Ni potrebe po 3. osebi. Tu sam. Oziroma, tukaj sem. Nobenega “zlobnega” urednika blogosa nisi dobil na tej strani.

    Če preferiraš gres, še ne pomeni, da ne znaš skuhat polente.

    Sicer pa svetujem, da drugič preberete kaj bolj ustreznega vašim intelektualnim kapacitetam. Čimdlje stran od tu, po možnosti.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !