Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.


Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor Tomaz Z. dne 27.05.2012 - 22:55

    I feel ya. Stay strong. It does get better. ^^

  2. #2 avtor Nataša dne 28.05.2012 - 10:20

    Ampak muska je bila pa nenadjebljiva. Vsaj za starejše občanke. ;)

  3. #3 avtor Jeln dne 30.05.2012 - 15:18

    God damn this was entertaining :) As razmišlala o karieri kniževnika kdaj? Talent je opazen!

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !