Mogoče se mi je zbledlo od napornega tedna, ker prostovoljno sama že pol ure sedim pred TV-jem in gledam nogomet. Ubistvu se zraven tudi živalsko derem, ampak pustimo to. Pozabila sem na svojo ljubezen do reprezentančnih tekm. Samo te pri nogometu namreč prebavljam. Najbrž prirojen defekt življenja ob stadionu, svoje dni sem bila celo redni gost na tekmah. Reprezentančnih, doh. Veze in poznanstva so me prerinile skozi PRESS vhod na B tribuno. Amir Karič je izvajal kote na moji (GOOOOOOOOOOOOOLLL!!!!!,pardon,tomideli) strani. Huda rit. 
Fuzbal me obdaja iz vseh strani, dejansko, in zjutraj me ponavadi zbudi dretje kakšnega fanatičnega trenerja, ker so pomožna igrišča praktično pod moja hiša… Nikoli pa me niso interesirale neke kmečke lige, te naše domače podeželske dirke. Prav tako je morebitni občutek simpatizerja Olimpije propadel s propadom Olimpije. Taprave olimpije, tiste z Ačimovićem & co.
Če gledam nekaj, potem vedno tudi navijam za koga. Tudi angleške in ostale lige me ne zanimajo. Nisem fuzbaler, da bi bila očarana nad tehniko in kvaliteto in nisem obsedenec s športnimi stavami. Torej me ne zanima, jst sem tukaj, da se derem.
Sej jih je lepo gledat, kakorkol obrneš, lepi tipčki. 
Sploh, če igrajo za Slovenijo…
U polčas, grem naprej pospravlat. Cel dan že ribam sobo.*pies1: Jajo, odjavla sem se od izpita, jebiga, ne me ubit. Preveč je tega. 2 izpita nardim, pa sem čist zjebana 
*pies2: Kapa k so me včer policaji ustavl? O boh, človek še čez rdečo ne more več Hitr pičila v stransko ulco (peške,kakopak), pa kr kibla za nami. Oh. Vsaj stric kifl je bil prijazen. “Ja vem da sem šla.” “Ne, ne bom več…” Valda jst se trudim glumit pridkano dete, medtem ko moj malce vinjen kolega policaju razlaga, kako vedno vid njihovo kiblo voziti se po Dunajski in nabijat muzko. Jst se trudm, deblak mi pa zravn uničuje vseskp, tztz.
Pa previdno naprej!
