Wow, look at me. I’m not even listening to a word you’re saying…
“me pospremš do doma”?
“ne, mudi se mi”
“pol pa do ovinka”
[za tretjim ovinkom...]
“evo, zdej pa grem”
“ne, prosm, ne morem, ne morem sam…padu bom”
“ajdee”
“ne morm, aw, we we weee…”
“adijo, ADIJO!” (na kavo se prvleče sam, nazaj bo pa omagal, al kaj… ne seeeeri)
Če to ne bi bil 60-letnik s palčko, se mogoče za trenutek ne bi počutila female prašič. Ampak res hiter trenutek. Tren oka pravzaprav… Jasno izražanje pač cenim. Zdej pa tut če fukneš in si polomiš noge in roke, res mi je ravno do zahodnega Balkana alpa kr do Turkov. Kebab stari!
To me spomne na gimnazijo, ko sem pršla do zbornice in vprašala ravnatelja, če prosim pogleda, ali je ta pa ta v zbornici. Čakam pol ure pred vrati. Pride model vn, mirno stopiclja proti pisarni in se čud, zakaj se vsajam. “Ja je notr… In?? Sej si hotla, da pogledam… in sem.”
Life’s lessons.
