Neka bejba trenutno izvaja meritve moje sobe, zato sm skrita v spalnici od tastarih, z leptopom, da v tem času ne zviznem od dolgčasa… Predvidevam, da me ne rabijo tm, da delam gužvo. Dasiravno se gre za mojo omaro… novo omaro… ker zdej je ni? Ah, kaj zdej, ni je že petnajst let, odkar smo se preselil sem, ampak človek se pač ufura v določena stanja.
Ta jogi od majke je čist hud. In poušter. Bilo bi humano, če bi kaj takega kupili tudi meni, potem me mogoče ne bi bolel hrbet, ne bi se zbujala z zatečeno faco, vrečkami pod očesi in glavoboli… Že tri dni me noro boli glava. Mogoče je to odtegnitveni učinek the droge, tri dni sem že brez cigareta (to je najdlje odkar kadim, za zihr) in nameravam potegnt to, dokler bom lahko, nerada pač razglašam, da bom nehala, ker so mi tisti ljudje, ki kaj takega razglasijo vsake dva tedna navadni kreteni.
Ta teden bi najrajši razbila telefon, oz. sebe, ker nevem, zakaj sploh dajem cifro, kadar sem pjana… Ker se itak pol skoraj devetindevetdeset posto ne javm…. Ali pa se, kadar pač refleksno pritisnem zelen gumbk, ne da bi pogledala na ekran. V takih primerih se petindevetdeset posto ne javim drugič. Verjamem, da je vsaj polovica teh tipov čist normalnih. Nekaterih se celo bežno spomnim… Ampak, to očitno zame ni sprejemljiv način začetka česarkoli, al pa, kajpavem, preprosto se mi ne da. Ne da se mi it vn in odgovarjat na bebava “spoznavna” vprašanja, “kaj študiraš?”… “bratje, sestre?”… “zlata ribica?”… “čivava morda”? niti se mi ne da takih stvari spraševat.
Če je kakšen letni čas primeren za zganjat samočo/samskost/svobodo je to prav gotovo poletje. Žuri, morje, fini ribiči, muzka okey… Prevroče je… Pozimi pa sede kakšen bl konstanten živi termofor… I guess…
Včasih samo sebe strašim s tem “dol mi visi” mišljenjem. Kot bi rekla moja sestra: “Kaj pa je s tabo, zgledaš naveličana vsega?”
Res je rahlo zgodaj za kaj podobnega… Grem dons na en hud žur, da obudim party animal mene. Hehe. 
Feel the summer!
