“Prosim, umri naravne smrti čimprej, da ne okupiram dragocenega časa mojih sivih celic z razmišljanjem o kakšnem bolj krutem postopku odhoda na ono stran” vajbrejšn oddajam:
-kraljem in kraljicam pločnikov. To so tisti ljudje, ki si prisvajajo peš poti in uberejo sredinsko linijo in tako onemogočijo prehitevanje z leve kot tudi z desne strani. In hodijo z nadležnim tempom, ki je za spoznanje počasnejši od mojega. Ne maram špilat hupe. Ne maram prejemat grdih pogledov, ki jih je že tako povsod preveč. In res res mrzim polžje premikanje.
- Ne govor mi da sm dosadna, kadar RES NIKAKOR POD NOBENIM POGOJEM NISEM DOSADNA. Kadar sm, vem, da sm in priznam, da sm. Vem, kdaj sem zoprna. Vedno. Vem tudi kdaj sm tiho in nobenemu nočm nč. Sedim in se pogovarjam z nekom. Ne s tabo. Mogoče sem njemu dosadna. Pa še to nisem, ker nisem, drgač se ne bi prostovoljno pogovarjal z mano. Zarad takih glupih izjav in takih budal potem zeksam jegr-fakin-kolo, zapustim okolje nasičeno s kreteni in doma preučujem napol prebavljene izbljuvke sendviča, moje edine hrane celega dne. Hvala nekaterim, da skrbijo za nutricion tega super zdravega telesa…
-materialiste, materialiste, materialiste!!! tipa moja sestra. Sposodm si 10 bogih evrov za osem ur, do večera, haloooo. še zlata ribica bi si to zapomnla. Ampak neee, ona si more to napisat na 3 različne pildke jebemjipametčoravo, dej si prosm še opomnik na telefon nared, ker fak ane, mislm, da brez teh deset evrov lahko kr umreš. Zdele prec. Že tko mi je muka si sposojat karkol, k pa si pa nabašem na imbicila. Mi je obudilo vedenje, zakaj si stvari sposojam od brata. Zato, ker je isti k jst in jst sm dušica, itak. (:
Ker vidm, da ratujem živčna ob podoživljanju določenih stvari, bom zaklučla s pisanjem. Ni čudn, da si mrmram “Kje so tiste stezice, k’ so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave…” scene. Pa kje najdem te ljudske komade? Iz osnovnošolski časov, ko se še nisem polno zavedala v kakšnem fukjenem svetu se nahajam?
Ja no, mal sm jezna, biće bolje, ma valdaaa (sleng, nižj.pog.)! Ta izpit moj najljubši iz pravopisa mam v pondelk. Jeeeeeej! (pastavek) 
dodatek:Kje so tiste stezice, ki so včasih bile,
Zdej pa rase grmovje zelene trave.
Bil je čas spopadov in krvavih bitk.
Bil je čas iskanja v glavi spletenih kitk.
A zdaj je vse drugače pesmice druge pet.
Nihče več ne verjame vse nam narobe gre.
Zbrati rdeče, zelene al kire koli že.
Zgrešeni so vsi ideali al svet še naprej ne ve!
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile,
Zdej pa rase grmovje zelene trave.
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile,
Zdej pa rase grmovje zelene trave.
Al mlad si al že star srce ti še vedno igra.
In želja je tvoja velika, da gledaš svobodo sveta.
Ostalim po grehu, trohnobi še danes vse smrdi.
In volk se kr čez noč v ovco ne spremeni.
Zbrati modre, poštene misli, dejanja, željé.
Če kdo me sploh še razume zapoje naj ne vede.
Kje so tiste stezice, ki so včasih bile,
Zdej pa rase grmovje zelene trave.
lyrics, 
