Zmenkofobija

Ne hodim več na zmenke. Kdo je to izumil. Sploh pa ne s Primorci. Vzorec osebkov za sklep: 2. Trust me, gre za veljavno hipotezo. I’m an asshole like that.

Danes me je teta peljala v Zvezdo. Na ledeno kavo. Torej, najprej sem jaz njo peljala na Rudnik. Misleč, da je sobota. I’m an asshole like that. Nič ne ubije čisto spodobnega dne kot ugotovitev, da si tako zelo beden, da tudi dnevom ne slediš več.

No, skoraj nič, ampak o tem čist prec. Tetka je zazihr še obvozila Supernovo, ker ima očitno preveč bencina, in še zajebano izpadeš pred tistimi par mladci, ki pridejo tja preprodajat bemfle in audije. Tud avtopralnica dela!

Enivej …

Postali sva v centru in se z nedeljskim korakom počasi krmarili po Kongresnem trgu. Tetka je ugotavljala, da se ji sezuvajo balerinke, ker danes nima otečenih nog. Čudna stvar, glede na to, da je bila pri 25 stopinjah oblečena za decembrske razmere. Jaz sem otekla samo ob misli na to, kako ji mora biti vroče.

Zvedela sem še, kje je klobuke kupovala babica, koliko tetkinih sošolcev se  je sprehodilo po Wolfovi za čas najinega sedenja tam in kdo je bil 35 let nazaj največji ljubljanski frajer. Kelnar je bil po njeni oceni blazno simpatičen, čeprav je rabil pol ure, da je prinesel najini sladkorni bombi, in še približno toliko, da je prinesel račun in mentalno naju je sigurno že videla pred oltarjem. Čudno, ponavadi gredo njene sugestije bolj v smeri ortopedov, arhitektov in odvetnikov. She’s losing her edge! Alpa jaz kao zgubljam na vrednosti, haha. “Za njo je prepozno, somebody take her!”

Kaj sem hotla povedat? Aja, tip za sosednjo mizo je bil očitno na pijači s svojo kolegico in izmenjevala sta si tegobe študentskega življenja. Spominjal me je na nekega modela, s katerim sem bila letos poleti na najbolj katastrofalnem zmenku v historiji vseh zmenkov. In bil je Primorec. In zvenel je natanko isto kot moj velik metroseksualni polom. Also, Obalani imajo ful radi svoje srajce. In verižice. Nikar iz bajte brez srajce!

“Ma sem nazadnje šel v KMŠ kakšno leto nazaj, ma nikoli več ne grem tja! Zbudil sem se ob vudu obsedenki z na hrbtu vtetoviranim narobe obrnjenim križom!” Nerodno.

“Ma kaj jaz vem, jaz bi rad intelektualni izziv, ma tu so same amebe.” Again, nerodno.

Ker nisem psihič, celotnega pogovora nisem spremljala, pa tudi mogla ne bi, saj so mi misli uhajale drugam. Tetka je bila medtem blazno zaposlena s svojo sladico in mojim možganom pustila nepotreben prostor za kontemplacijo.

Kakšen mesec nazaj sem namreč sedela nekih sto metrov dalje vzdolž Ljubljanice, z nekim penisačem, ki je raje kot vame pogledoval v rečni breg in raje kot vedre pogovore, je imel psihoze o tem, kako še ni dosegel dovolj v življenju in kako ga kolegi prehitevajo za vsaj dve leti.

“Majo službe in avte in vseha majo!” *eye roll* Kadar ni bil zaposlen z obelodanjanjem kompleksov, je obsojajoče zrl v mojega pollitrškega Erdingerja in se čudil, kako ne pozna punc, ki bi pile pivo. *eye roll 2* Po najkrajšem postopku sem naročila še enega, iz več duševnih stisk naenkrat.

Sledil je namreč rant o tem, kako vsak dan fitnesira, se povzpne na kakršnoli vzpetino ali odteče kakšno desetko, dve, sicer je živčen. *eye roll 3* No, tisti dan je fiskulturo očitno spustil, ker noge niso nehale s potresavanjem, z očmi pa je, kot že omenjeno, lovil vse kaj drugega, kot ženski lik nasproti njega.

Dva deci svetlega vina in dva piva kasneje, ob pol 11h zvečer, me je človek povabil v Kolosej. *eye roll nambr žnj* V Kolosej! Kot da sva stara 14 in kot da je sanjska stvar biti z neznancem dve uri zaprt v temi.

V istem trenutku me je poklical najboljši prijatelj, ki je organiziral neko večerno druženje pri njemu in izbrabila sem svoj cue. Pa še njega sem povabila zraven! Ker, slabše kot Kolosej se večer itak ne more končat. Right?

Wrong. Vpadla sva med moje prijatelje in kazalo je, da se je lepo vključil v družbo. Dve finski vodki kasneje mi itak ni bilo važno, kakšna je njegova življenjska filozofija in na katerem fitnes orodju je pozabil osebnost. Or so I thought.

Okoli pol treh zjutraj sva žurko zapustila, ker pač nisem rada zadnja oseba, ki jo strgajo z zofe. Ne bodi ga no nor, tip se je vsedel v avto in ugotovil, da je morda spil preveč, da bi vozil. S subtilno sploh ne insinuacijo, kako sem za to kriva jaz. *eye backflip in trojni rittberger*

Preostanek noči imam v rahlo meglenem spominu, očitno sem zadevo tako hitro potlačila, da so podrobnosti okrnjene. Ustavila sva se na Petrolu in kupila energijske pijače in cigarete in Radensko (?!) in precej prepričana sem, da sem ga za šalterjem spravila v neke vrste sramoto.

A to je bil le začetek moraliziranja. Ustavila sva se v parku in precej proti sem bila, da bi ponoči posedala na temačni klopci in kadila cigarete z nekom, čigar življenskih nazorov več kot očitno ne razumem. Also, počutila sem rahlo poceni in verjetno sem dvomila o resničnem namenu tega postanka.

Hkrati je ta od mene nekaj let mlajši primerek vztrajno začenjal z razpredanjem o tem, kakšno bi moje življenje moralo biti, kar je za četrto uro zjutraj, o tem ne dvomim, preveč tudi za kakšno od mene manj intelektualno bitje. In ker tega pod nobenim pogojem nisem bila pripravljena poslušati, sem zapustila vozilo, odzdravila in naznanila, da bom poklicala taksi.

Mojo pot proti Tržaški je model po filmsko prekrižal in se pred mano ustavil z avtom in vztrajal, da me pelje domov. Ker se s psihopati načeloma ne velja prepirati, sem kot se vsedla nazaj in upala, da me čim hitreje in v kosu dostavi domov.

Malo sem bila vedela, da se bo dve ulici naprej spet ustavil in začel monologirati o tem, kako je pil in kako res ne bi bilo dobro, da ga ustavi policija. Bipolarna motnja ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet. Da se razumemo, ni me prav pogosto strah, ampak na tej točki sem se počutila kot v scenariju za slab triler.

Ou-maj-gad.

Domov sem po odkritju novega dna socialnega življenja le prišla.

  • Share/Bookmark

, ,

3 komentarjev

Grk naj bo!

Spomin na poletje še živi. Kot običajno, je bilo dogodkovno pestro in krizno nabito. Veliko zanimivih likov, tudi.

Na splošno moje življenje zadnje čase niti ni tako blazno zanimivo. Razen, ko si dovolim biti trapasta. In poletje je, jasno, trapast čas.

Vživimo se za trenutek v dolgočasen sredin poletni večer. Vsi na morju, na festivalih, na zaljubljenih večerjah in ne vem kje še vse. Aja, na Bledu! Pa v hribih.

Z edino živo dušo, ki sem jo tisti dan dobila na linijo, rahlo ekscentrično, a zato vedno zanimivo prijateljico Katjo, sem odbiciklirala na za avgustovski čas pričakovano opustošeno Metelkovo, z načrtom kar najbolj odblendati to dejstvo z buteljko postanega vina. Premium kvaliteta, 3 eure, dobavitelj Hofer. Iz prihodnosti se je oglašal tudi točkovni glavobol z velikim rdečim alarmom, ki smo ga seveda utišali z debelimi požirki tega slastnega-sploh-ne italijanskega napoja.

Našli sva svoje mesto med manj ali bolj sumljivimi tujci in kmalu postali dežurni distributer vžigalnika tej večinoma moški druščini. Pod istim drevesom so zadnjo plat odpočili tudi trije manj, ali, erm, še manj zanimivi Dolenjci, ki pa so, premo sorazmerno s caberne savignonom, pridobivali na svojem potencialu. Alko je zakon! Ekhm. Ekhm, hm.

Resnici na ljubo je bil eden tistih, večerov, ko se preprosto moraš odklopit. “Pustila sem službo, mesto spi, prjatli so na morju.” Te trenutki sicer ne pridejo več na agendo tako pogosto, kot nekaj let nazaj, v višku študentskega cirkusa, ko je bil itak vsak tretji dan čudovita meglica in vsak dan za tem poskus igranja funkcionalno prilagojenega alkoholika, ampak vseeno, pojavijo pa se!

Ampak tudi v tem smislu nekoč izurjenim herojkam postane dolgčas. Zato sem, ne bodi ga no len, in ne bodi ga nevljuden, za nekaj minut zapustila to fino družbico in se vrnila čez nekaj minut s svojim pijanskim vlovom. Spet, ne vem, kaj vi počnete, ko vam je dolgčas, jaz očitno izoliram najbolj simpatičnega osebka v zornem polju in si v mislih napletem fikcijsko osebo, ki je bržkone nič več in nič manj od mojega sanjskega moškega, ki na srečo ni prav blazno profiliran, zatorej odstopanja niso prav zelo mogoča. Ta angleško govoreči rjavooki bog pod drevesom je obetal. Rahlo skrivnosten. Z beležko, v katero je vztrajno delal zapiske. Ali celo skiciral. In kdo ne mara umetnikov, ne?

Grk naj bo! In ob osmih naj gre na vlak! Yay!

(Ker karizmo je, kot se je izkazalo, pozabil doma).

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev

Pecivo za lene. Ekskluziven recept.

Ne vem, kakšne vzvode imate sami, ko pride do pečenja, moj je ponavadi: “Sej bi šla do trgovine, pa se mi ne da.”

Hofer zaloge sladkarij so pošle, kaj zdej? Obstaja izraz “pospravi hladilnik” in precej prepričana sem, da so ga skovali z mano v mislih. Res. Ko pride do hrane in eksperimentiranja, sem random McGyver.

Predstavljam simpl gresov narastek, idejo zanj sem našla na nekem blogu, ki bi ga linkala, če ne bi imela spomina zlate ribice. Rahlo sem ga tudi modificirala, vse v duhu prej omenjene filozofije pospravljanja stvari, ki so za porabit.

Kaj potrebujemo za “prelen sem za v štacuno” masterpiece?

  • 2 lončka gresa
  • 2 lončka kokosove moke
  • 2 lončka mleka
  • 1/2 lončka sladkorja (lahko tudi manj, če ste seznanjeni z izrazom “bela smrt”)
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilijev sladkor
  • 2 žlički olja
  • 4 manjša jabolka
  • 1/2 ali 1 banana (če se slučajno valja okoli)

Priprava: Ja zmešano sestavine, ane! :P To je ta umetnost. Edino naribana jabolka in banano dodamo čisto na koncu in premešamo. Vlijemo v namazan pekač. Prisluhnemo kruljenju želodca za 30-40 min, odvisno globine pekača in tega, kok ste na kul s pečico. Stopinje: 180. Zgoraj mora dobit lepo zlato barvo. Aja, premažete lahko z marmelado po želji. Jaz sem našla marelično, s 50% sadnim deležem. Not too shabby. Not too shabby at all!

Brtek.

  • Share/Bookmark

, , , , , ,

2 komentarjev

Eden je Siol Blogos *kreh, kreh*

Ne upam si trdit, da je to moj velik povratek v blogerske vode, ker je moja lenobna komponenta nepredvidljiva. Kaj se je spremenilo, od kje mi čas, zakaj spet blog?

  • Po dolgem času sem brez službe. “In beetween jobs”, v bistvu, elegantneje rečeno, in če slučajno kdo vpraša.
  • Papir je drag. Šit imam razporejen po blokcih, v zapiskih na tablici, na listkih, na blogih, ki jih ne uporabljam … Vemo pa, da si vsak, ki malo piše, želi nekoč izdati knjigo, zbirko kratkih zgodb, poezijo za zanamce, strto srce v obliki prostega verza. Kako? Tko ne. Rabm sistem! In doslednost. In bralce. Sej vem, da blazno rada monologiram, ampak blazno rada mam tud, da to kdo prebere.
  • Že nekaj časa ugotavljam, da je moje življenje preprosto preveč bizarno, da bi z njim zabavala zgolj moje najožje prijatelje. Govorim o katastrofalnih zmenkih s poskusi filmskega pobega, socialno nerodnih situacijah v trgovinah, osamljenih #ljubobol večerih, vinjenih napakah in podvigih, refleksijah fikcijskega življenja na realno življenje, manj ali bolj uspešnih soočenjih s kuhalnico in družinskih tragikomedijah. Pa še obsesija s kozmetičnimi izdelki se me je polotila, samo ne predstavljam si delat swatchev dan in noč, zato se te niše izogibam. Also, zadnjič sem razmišljala. kako bi naslovila svoj beauty blog, ako bi ga kdaj imela, pa je bilo tako smešno, da sem to idejo ekspresno potlačla. Bi pa seveda tudi s tem posilila morebitne čitajoče, tuttifrutti stajl.
  • Všeč mi je ta moj star blog. Dušo ma. A veste, da sem odprla novega, na novi platformi, pa nič z njem in nič z mano? :) Zadeva je obstala, žalostna, patetična, nedotaknjena. Blogos je kul. Precej pozabljen od sveta in urednikov Siola, ampak še vedno kul. Sej js grem rada proti trendom. Rebel forever.
  • Share/Bookmark

, ,

Brez komentarjev

Školovana, starejša in nora as ever.

It’s been A WHILE

Med mnoštvo še ne zabeleženih dogodkov se verjetno uvršča moja dvomesečna “vojna” z Godino, ki me je na izpitu vrgla vsaj nekih 4x-5x, preden se me je na zadnji možni datum konec septembra končno usmilila in mi zraven navrgla komplimente kako inteligentno bitje sem in kako odlična študentka bi lahko bila, če me sistem ne bi gladko kastriral skupaj z ostalimi, vedno izrazitejšimi patološkimi narcisi, katerih najvišji zakon je ugodje. No, ja. Kljub temu, da mi je skoraj pridelala čir na želodcu, ženski kar težko zamerim. Ampak morali bi me vidt, res se mi je že popolnoma mešalo.

Na ustnem izpitu navadno ne grem čez vso emocionalno paleto, od histeričnega smeha do obupanega joka preko apatičnega strmenja v razglednice eksotičnih antropoloških destinacij. Ampak moraš biti dovolj nor, da si njo prišparaš za zadnji izpit. Če si je ne bi, bi ta trenutek verjetno sedela na podiplomskem študiju. Še vedno se poskušam oklepati misli, da je vse za neki dobro. In zdej čist razturam v kulturni antropologiji. Imam jo najbrž dovolj do konca življenja, but I know my shit!

No, nekaj tednov za tem sem tudi oddala diplomo in se zdej ponašam s to 6/2 stopnjo izobrazbe, juhubruhu, aveš. Pesimizem na stran, sej sem vesela, da sem zaprla to poglavje. Mati in ati imata tako še enega školovanega otroka pod streho, kar si zihr štejeta za osebni uspeh, sicer pa kaj več od tega, da je fotr odprl šampanjec in da me je mati skoraj pokosila s količkaj pristnim objemom, od njiju nisem pokasirala. Mislim, v nikakršnem smislu, noben od njiju ni niti prebral moje diplome, mati jo je nahitro in z nekim neprepričljivim zanimanjem prelistala, medtem, ko se je odpiral šampanjec, fotr se je ni pritaknil, mi je pa namesto tega čestital na nazivu diplomirane komunikologinje.

Kulturologinja, ampak pustimo detajle, tip je zadel vsak faks. Tudi o darilu od njiju ne duha ne sluha, kar je bedno, ker sem zadnje čase precej revna. Mogoče bi res morala zraven diskretno primaknit kozarec za vlaganje. Eh. Lahko bi mi simbolično vsaj povrnila stroške za vezavo, lektoriranje in podobne malenkosti, da sploh ne govorim o drugih izdatnih stroških, ki sem jih morala poravnati, da lahko to leto hodim po svetu kot izredni dijak in delam preko študenta v tej mladim zaposlitveno prijazni državi.

Po teh šokovih sem se odločla, da rabim pavzo, ker poleti nisem bila nikjer in s tem resnično mislim NIKJER, ker sem se učila celo jebeno poletje, ob tem pa še finiširala diplomo. Zato sem novembra s sestro odletela v Turčijo na en teden savnanja, bazenanja in bluzenja po prijetnih dvajsetih stopinjah in tam pustila še zadnje pare na računu.

To, kar bi se lahko sprevrglo v katastrofo, upoštevši totalitarno osebnost in muhe moje sestre, se je izkazalo kot presenetljivo lagoden dopust. Res. Še vedno se čudim temu izteku dogodkov. Mislim, cel ta teden bi zaslužil lastno objavo, od labirintom podobnih hotelov do Turkov, ki so verjetno največji babjeki ever, do pijanih, pojočih in vsesplošno vulgarnih babic na avionu do smehov v savni, na odru “turškega večera” in mojega “nepričakovanega” bližnjega srečanja z vodičem, ki ni povsem pasal v moj “prišla sem se odklopit od vsega” koncept dopusta.

Zdej pa iščem službo, ki mi je vsaj približno všeč, če je do konca mesca ne najdem, bom pa delala nekaj kar mi ni najbolj pri srcu, pomoč pri prodaji, administracija, te bedarije, ki jih vedno stakneš pač. Denarja mi je zmanjkal in, em, dolgčas mi je ratal, dost je blo počitka. Tisto zadnjo novinarsko delo sem pa odpikala. Prsežem, če bi napisala še en neumen modni članek, bi mi IQ slapel za 20 točk, od same muke.

Sicer sem se vmes tudi postarala, kar je evidentno že iz tega, da me ta mesec drži silna nuja po peki piškotov. Nikol nisem marala pečt! Čakam še dan, ko me bo zamikalo prekopavati vrt in se pogovarjati z rožami.

Sicer pa je tudi praznovanje letošnjega rojstnega dne stvar, ki bi si zaslužila samostojno objavo. A mogoče bi za detajle morali izprašat koga drugega kot mene. Vse skupaj je izpadlo precej simpl: prišla, pila, padla dol. O ljubobolu, ki je povezan s to zgodbo, ne bom zdejle.

No, tko. To je bil hitr update. Če ne drugega za lasten pregled zadnjih par mesecev. :)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Panika, panika. Vzame vse… in vzame vse. In čisti telo.

Zadnji trije izpiti so se mi zvalili v dva dneva naslednji teden in vsak dan se zbujam s precejšnjim paničnim napadom. Tudi hrana ne ostaja prav dolgo v meni, če veste, kaj mislim. Ja, ja, sej poskušam bit mirna in vse, ampak moji možgani so precej neposlušna tvorba. Še  en teden in nastopili bodo Maji bolj prijazni dnevi. Tomideli. Do takrat pa nekaj slik. In fak, spet me na wc. Grrr.

Mikey, čikelsn zi pred kućo.

June 3rd: Take novice me vedno tok nasmejejo :D Vsak mesec raztrelijo vsaj en kufer. Nazadnje so ga v Fužinah, če se prov spomnm, ko je žena zabrisala moža iz stanovanja in vrgla njegov šit čez okno, pol so pa sosedi klical policijo, ker so iz sumljivega kovčka gledal kabli. A jadnik je bil nek električar, haha. :) Da ne bi slučajno kje pozabil nahrbtnika otroci, preden boste ugotovil, da ste brez, bo že raztreljen.

June 6th: Hm, hm. Loh bi počakala hokej dons, če že taka legendarna stvar visi v zraku. Bom se probala učit do 2h in pol ne crknt še nadaljni dve uri. Challenge accepted! :)

June 9th: Ko bom premožna gospa, bom mela najbl žeščo električno kitaro in panic room, kamor se bom v težkih trenutkih zapirala in svirala grunge.
No tko, vsaj glede nekaterih stvari imam kristalno jasno vizijo. Lahko sem pomirjena. :D

June 9th: Kok mi dons dogaja. Najprej sem napadla kitaro z ubr patetičnimi komadi, pol sem pa čist preveč doživeto, overdoing it, pa to, prišejkala do kopalnice, kot da sem lihkar pobeglna iz high school mjuzikla, alpakej;

“Gave you all I had and you tossed it in the trash, tossed it in the trash, you did. To give me all your love is all I ever asked ’cause what you don’t understand is I’d catch a GRENAAAAAAADE for ya!!!!”

In pol se tko fotr prikaže iza vogala s čist prestrašeno faco.
Hahaha. Umrla sem od smeha.

Nisem vedla, da je bil še kdo v prostoru, LOL. :)

June 10th: Včasih me določeni ljudje na tem facebooku res presenetijo s plehkostjo. Kot kakšni vprežni konji, ki vidjo samo v eno smer… jebeni snobi. Mislijo, da so z eno izobrazbo, ki ima nek pridih elitnosti, boga za jajca prjel, ampak ene širše perspektive na svet, ali pa na same sebe v prvi vrsti, pa nikol ne bodo imel. Študirite tiste svoje pomembne fakse in se pomirite s svetom, js resnično ne vem, zakaj je treba družboslovce nenehno dol tlačt pa kao primerjat neke zahtevnosti študija. Pa komu zdj jst smetam in zakaj? Če kej, boste od moje “meglo-mešajoče” riti dobr zaslužl, ko me ta butasta netolerantna družba pripelje na rob in bom naredila kakšno neumnost, boš lahko moj odvetnik, zdravnica; bom dober posel, do takrat pa dejte mer, pliz, pa spunktirajte ta našopirjena pljuča, ker ste bizarni.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Vladarji pločnikov in vizažistke delux

Ker sem lena in ker stvari, ki se godijo in druge opazke ponavadi izlijem na FB, uvajam novo kategorijo frisbukacija. Torej, vol.1 mojih kilometrskih fb statusov minulega tedna:

  • Laufam tko mim Savca in se mi dva čefurčka nočta umaknt. Seveda sem ju zato pogazila, ker po cesti na čast takih samooklicanih vladarjev pločnikov pač ne bom tekla. Torej, zabila sem se direkt med njiju. U don’t give me space I make space. Smradi mali bezobrazni. Pol sta se sicer neki drla za mano, ampak svojo glasbo preferiram zelo glasno, tko da ne bi vedla kakšne lepe besede sta mi namenila. V glavnem, hočem izpostavt, da sem ful zajebana. :) Miči guzo, jebote.
  • Kaj je žalostno? Da takrat, ko nardiš sceno ali pa napišeš um, sočn mejl, vedno dosežeš največ. Mislim, izpadeš primitiven in zakolješ vso integriteto, ampak vsaj učinek ma. To sem se jst naučila iz mojih manjših živčnih zlomov. Narobe svet. Zato pa prosperirajo butli…
  • Ahahaha, važn, da se vsak novinar Sveta na kanalu A javlja izpred Pop TV-ja. Stvar traja šele 15 min, pa sta se že dva oglasila ekskluzivno izpred tv hiše. “Marko je bil cel dan v Portorožu, zdaj pa se javlja iz Ljubljane.” Dj, vsaj not v studio ga prpelte, reveža. Prišparite na kamermanih. Očitno jim v pogodbi piše, da MORAJO bit na terenu. Sem pa tko vsaj na tekočm kok je kj gužve v Hoferju čez cesto, teenx…
  • Kaj je pa Tobey Maguire naredu s to vlogo, je pa noro. Itak so ga spregledal na oskarjih in vseh večjih nagradah, najbrž pač zaradi vsebine filma. Ampak res, top shit. Film sam sicer ni nek presežek. Je za pogledat, ampak ni za dol past. Se pa splača že zarad Tobeya. Brothers (2009)
  • Tko kliknem na profil neke bejbe, ki se ponosi tome, da je kao make up artist, pol pa pogledam fotke je pa namazana, kot bi jo dve palačinki zadeli v oči, naflosana z belo do obrvi al pa zgleda, kot da je padla v potok črnega eyelinerja. Lej, če si ti vizažistka, sem jst Heidi Klum. En folk res živi v paralelnem vesolju.
  • “Sometimes in life you meet people that inspire you, sometimes in life you meet people you would like to inspire and sometimes… sometimes you just want to stab yourself.” -Jamie Oliver
  • Gledam ponovitev Pogledov. Cenim Pahorjev smisel za dramaticnost. “Tako bi stroske prepolovili *hrkk* *strga list na pol*, tako pa bi jih spravili na četrtino *strga se polovico lista na pol*” car:) Hahaha. Ker sicer si ne bi mogla predstavljat tega:)
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Welcome to the jungle

Glede na to, da sem “mestna srajca”, imam opravka s precej čudaškimi problemi…

Kaj je posebnega na tej neestetski sliki se najbrž sprašujete? Well,  let me explain…

To je moja vgradna omara in to, kar je videti kot nekaj, kar bi s slamcami zacentrali gor neotesani mulčki, je v bistvu moj improvizorični boj z osami… Ki obsega bandažni trak, skret papir in biokil. Jbg, I panicked.

Včeraj sem ugotovila, da je v kotu omare majhna odprtina, v katero hodijo ose. Fuck me, ne, ne, neeee! Najprej sem zaprla okna. Ne vem, v upanju, da bom lahko večno živela brez zraka… Čez eno uro sem jih itak spet odprla, ker moja mansardna soba je lahko savna, pa to.

Gospa osa je bila zunaj že v nizkem štartu in ne se jebat, v sekundi je bila spet tam. Valda, panika.  Wtf. Are they building sth in there??

Odsvaljkala sem se do omare s čistili in nekje vmes našla Biokil. Splezala sem na stol in pošpricala kritične točke. Potem so dale mir.

Do danes zjutraj, ko me je zbudilo brnenje, ker se je neko krilato bitje odločilo še mal zaokrožiti po sobi. Srčni napad mogoče ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Napovedala sem vojno. Pograbila sem prvo stvar, ki bi bila lahko uporabna in mi je prišla pod roke in z bandažcem zalepila špranje. Preostale luknje v lesu sem zabasala z wc papirjem in vseskup pošpricala z Biokillom. Smooth, a? Ja, sej vem. Bom se jutri lotila zadeve s silikonom, ali pač nečem, kar ne izgleda tako patetično.

Očitno imajo te glupe živali rada podstrešja. But I live here, bitchez. In moja omara je, for fucks sake, off limits.

In to sredi Ljubljane. Kle okoli je tok enega zelenja, dreves in vrtov, da se niti ne čudim vsej tej živalski pestrosti. Tudi sršeni in čebele me radi obiščejo.  In nenazadnje, ati in mati dearest na vrtu gojita pravo đunglo. Grede, rože, drevje, grmovje. Don’t get me wrong, sej mam rada zelenje in domačo zelenjavo, samo bi vseeno rajši videla, da bi žrtvovala nekaj tistega prostora in naredila neko klop in mizo, da se človek vsaj vsede lahko zunaj, pa to. Človek res ne bi rekel da sta arhitekta, ampak hardcore vrtičkarja. Sicer pa, na stara leta se vsem strga pa hočjo kopat po zemlji. Js bom najbrž ista.

Enivej, wish me luck with zi bugz.

  • Share/Bookmark

, , , ,

1 komentar

Cloud watch

Zadnje čase sem bila precej obsedena s fotkanjem oblakov. Tole je nastalo iz moje sobe ta mesec:

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Running through hell, heaven can wait. Hm, ta naslov sem že enkrat uporabila, se mi zdi. You see, I’m in hell a lot.

Pravkar sem si zaparila faco in pomorila mazolje. God. A se ne bi morale te pizdarije  poslovit pri 24-tih??

Enivej, smilim se sama sebi in strmim v ekran. Morala bi delat za šiht. Že včeraj. In dons. In najbrž tudi v petek. But am I?  Did I?

No, I didn’t.

Naložili so mi neke glupe projekte in čeprav razumem, da so vsi marketinški teksti, se prav, neke reklame zavite v formo člankov, v osnovi poglupljene… em… okej… ne vem več kam sem hotla ta stavk speljat… V glavnem. Ne morm. Ne morm pisat tega sranja. Ne maram nagovarjat ljudi in dovolj mam nekih cenenih pridevnikov. Skoz isto. Krma za kure. Bleh. Mogoče imam tak odpor, ker že v štartu niso dal jasnih navodil in morm zdaj vse popravljat. Sovražim popravljat stvari, sovražim 2x delat isto stvar. Sovražm senzacionalizem, sovražm “kjut podnaslove” in sovražm ta glup šiht. Mrš.

Itak pa sem ena jebena zguba brez meje in ograničenj, drugače bi že včeraj lahko imela vse narejeno. Delala druge, manj mukotrpne stvari. Al pa – oh, I don’t know – pisala diplomo. Fak. Kr zginla bi za nadaljne pol leta. Crazy shit ahead.

Da objasnim zakaj mi je šla sobota v kurac. Eden od prijateljčkov se je v petek na Metelkovi namreč odločil, da je dobra ideja, da naroči shote. Tekile. Šote tekile (zvesti bralec morda pomni, da je ne prebavljam od sedemnajstega leta, ko sem se sesedla v… kaj je že bil tist lokal na Šubičevi… Uršuli?  in naredila kilometrski zastoj za stranišče). V glavnem. To je bila tudi ena redkih priložnosti, ko je moja soon-to-be-married najboljša kolegica prikukala iz svojega domovanja in se odločila, da gre z mano vn. Že na poti tja, ko sva hodili čez glavno želežniško proti Metli in srkali rose iz Hoferja, se mi je dozdevalo, da je pred nama sumljiv večer.

Zagledali sva frende, se pozicionirali v družbo, zdrli do konca kar je še ostalo vina. Tukaj se je I., pametna kot je, ustavila in si privoščila pol litra vode, medtem ko sem jaz, trčena kot sem, nadaljevala z bambusom ali dvema. Že precej vinjeni sem razkazala lepote wcja na štrbunk. Welcome to Metelkova! Wuhu. Ajde, strpali sva se v tist wc in I. je, po tem ko je opravila svoje, prijazno pridržala moj kozarec. Malo sem vedela, da bo spregledala stopnico in ravno, ko sem bila skoraj pripravljena, da pobegnem iz tistega smrada, je usula raven nižje, stisnila moj kozarec in mi v glavo izstrelila kozarec temnega vina. Smeh.

Pograbili sva še enga frenda in šli smo v oblake dima. Menza pri koritu. Šoti. Ples. Creepy modeli. I. sem, pijana kot marija, končno prepričala, da mi pusti prižgati en cigaret (zvesti bralec bo morda vedel, da sem to ogabno navado opustila dva meseca nazaj… or did I?…). Po tisti usodni tekili, se, moram priznat, spominjam stvari bolj v koščkih. Pot domov mi je v bistvu neznanka. I. mi naslednji dan, ko sem opazila, da sem ful lačna, obelodanila, da me je v svojem totalitarnem slogu odvlekla mimo bureka in da sem nekje na poti usula po tleh. In da nisem hotla nehat pljuvat (oumajgad, tega se clo megleno spomnim, šiptarka ena). But wait, there’s more. Ker je I. rahel clean freak, me je afkors zabrisala pod tuš, kjer sem se oklepala ročaja kot mornar droga. Tega se tud megleno spomnim, ker je blo smešn. Pol je tema. Mislim, šla sem spat, samo nimam pojma kako, pot do postelje mi je uganka. Hvala I., I guess.

Tko se zbudim in nje nikjer. Privlečem se v dnevno sobo. Bejba je že oprala vse svoje obleke, vse, še jebene čevlje. In js tko… “Od kje ti energija, stvarno??” I. mi zaupa, da je baje itak že zgodi zjutraj prebegnila v dnevno sobo ker, em, očitno smrčim kadar se grem pjanko in to na hard. Gud, še ta udarc.

Kar je sledilo tisti dan, lahko opišem samo kot pekel. In kar je najhujš… ko že misiliš, da si v redu se stvar poslabša, ful poslabša. I. me je pospremila do doma, ker je šla itak potem naprej k staršem na kosilo, jaz pa sem se v njeni trenirki, ki mi je tko, vsaj 5 cm prekratka, v klubski majici in z lasmi, ki so bili po tem, ko sem z napol mokrimi zaspala v čudovitem stanju (mark the sarcasm) počutila kot najbolj zapit grozljiv hipi na planetu. In upala samo, da pred bajto ne srečam kakšnega soseda. Ali pa staršev. Ljudi, nasploh.

Doma sem si naredila nekaj za jest in čez par ur ugotovila, da hrana morda ni bila najboljša ideja. Na glavo mi je pripeljal tank in povšter je bil kar naenkrat iz betona. Tok mi je blo slabo, da sem mislila, da je po meni. Ampak bruhat seveda nisem mogla. Na 3 min sem se premikala do wc-ja, strmela v školjko, pa malo sedela na školjki, upala, da bi telo vrglo ven karkoli, kar me spravlja v to agonijo. Pa ni, valda ni. Ležat nisem mogla več, ker je bilo še hujše, v vsakem položaju je bilo nevzdržno. V nekem trenutku sem celo slonela na pralnem stroju. S faco na njem. V bistvu sem objemala pralni stroj. Jadna ne bila.

Paz’ ti pol to veselje. Ugotovila sem, da mi je zmanjkalo nalgesinov. Ne. Me. Jebat.

Požrla sem še zadnje sledi ponosa (če ga po takih dogodkih človek sploh še kaj ima) in mati, kljub temu, da z njo in fotrom zadnje čase ne komuniciram, namignila, da rabim painkiller. In kaj je vse, kar ta kuča premore od painkillerjev? Lekadol. Jeben lekadol. Šiit. Black future.

Pojedla sem tisto tableto in čez pol ure se je stanje končno normaliziralo. Tnx, lekadol, podcenjevala sem te. In fak, ne pijem več nikol več. Majkemi. I’ve hit my low. A sem že omenla, da mam modrico čez celo koleno? Ja, pohabla sem se tud, all on my own.

No neki je res. Bad decisions make good stories, pa to. Don’t I know that.

Later gattorz.

I’ve got life to figure out.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev