Jeba je ko pridejo stvari za tabo. Izpiti, pomanjkanje spanca, vrtoglavica in še tista stvar, ki nas nesrečnice hvata vsak jeben mesec. Če imaš mojo srečo, te te stvari ulovijo, se združijo in stvorijo katastrofo sredi centra, na “prijetnem”, oz. tak je bil načrt, večeru.
Torej v dokaj obljudenem ljubljanskem lokalu, ob najslabšem možnem momentu, pa o tem morda kdaj drugič, mi je, po tem ko sem pokadila cigaret, pošla tudi zavest. Hvalabogu je bil zraven kolega, ki je preprečil, da bi odletela po tleh kot sem dolga in široka, in me v neprisebnem stanju posedel ža šank, moja sreča je bila namreč tudi ta, da smo bili družbica v eni veliki vrsti na stolčkih kar za šankom. Ker poznamo kelnarja. Tako sploh nisem dajala vtisa prvega lokalnega pjančka, ki kinka na šanku. disclaimer: spila sem eno (1) pivo in (1) koktejl, kar je zame bolj kot ne pljunek v morje. V tistem trenutku, ali pa morda že prej, ne vem, bila sem pri zavesti sploh ne, je sta moja jajce+jajce dobila tak silovit krč, da sem dobila vročinski napad in zgledala kot da bi pravkar pretekla maraton. Z malo manj zdravo bledico na obrazu.
Ko so končno vsi okoli mene dojeli, da mogoče res nisem pjana kot čep in je v ozadju še neka hujša zgodba, jim je razum povedal (in jaz, večkrat, s šibkim glaskom), naj me attkuj strpajo domov.
Edina sreča, ki jo vidim v tej zgodbi, da so te moji kolegi športniki, in da so me z lahkoto bridesway nesli do Kongresca. Malo manjša sreča po drugi strani je v tem, da smo morali tam počakati mojega dežurnega voznika, da je šel po avto in da sem jaz medtem doživela celo vrsto napadov, slabosti, krčev, kar je pospremilo veliko dretja. SREDI CENTRA LJUBLJANE. “Bruke” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi ki pade na pamet… Bali so se me celo moji frendi, pa lahko zatrdim, da gre za razmeroma pogumne osebe. Nafilali so me z nalgesinom in me nekako poskušali odvrniti od ideje, da hočem, da me strpajo na Urgenco.
V avtu sem že stresala satirične opazke in najhujše je bilo mimo. Seveda, nismo bili več… v središču mesta. jebemu noo.
Pospremili so me do posteljice, trije, ne eden, mi vmes popravili še omaro :), slekli, oblekli v pižamco, me zadekali in šli.
I love them.
Danes se v bistvu poskušam ne spominjat tega, ker me vsakič ko pomislim stisne pri srcu, možganih in ponosu. “Zgodi se tudi najboljšim” morda ni najboljša tolažba, je pa nujna ta trenutek.
lp,M.
p.s: bom probala kaj več pisat, ampak kot vidite moje življenje ni ravno “mirno” te čase, in ko smo že pri času, tega prostega ponavadi izkoristim za spanje. pa še to ne dovolj. očitno.