kladati-na Vol.1

Čez dan, mesec, leto, život v našo smer pade veliko bomb vseh oblik in velikosti, metaforično rečeno seveda, da ne bo kdo pomislil, da mam izkrivljeno percepcijo realnosti kakšnega bojnega vojaka.

Ta eksplozivna telesa so lahko majhna, tiktakajoča, s sprožilnim časom, ali pa velika, ki ti eksplodirajo v ksiht še preden bi uspel izdaviti karkoli.

No, pa čez dan se mimo nas premakne tudi veliko prijetnih malenkosti, na katere ponavadi sploh nismo pozorni. Ali pa nas bombe pač preveč utrudijo, da bi imeli dojemljivost za te stvari. Napaka much?

Najlažje se je smilit samemu sebi. Te obrazne izraze tudi najtežje prenašam na ljudeh. Ker jih 95% vleče tisto dolgo faco brez pravega razloga. Ker jih je 95% rev. Ker se bojijo sprememb. Ker ne znajo opazovat sveta okoli sebe in priti do njim zdravih zaključkov.

Če te nekdo čustveno ugonablja, ga odjebeš. Ker je dobro zate, madona. Če te nekdo nikamor ne pelje, greš pa sam ven, doh. Sam sebi si lahko res gud spremljevalec. Sploh, ko moraš razčistit podstrešje določenih stvari, ki jih že tako težko pritakneš. Če nekaj res hočeš, dobiš. Prej al slej. No, to je spet druga zgodba, da mnogo ljudi nima najmanjšega pojma, kaj sploh hoče. Te razne bombe so lahko zgolj motivacija.

Nikoli pa te bombe ne smejo povzročit, da ne bi delal tistega, kar imaš rad. Da bi pozabil, kaj imaš rad, kaj te dela unikatnega in česa si si nekoč davno želel.  Ker vreden si natanko toliko, kot zase misliš, da si.

Oh, vsak dan razumem več in vsak dan mi je jasno manj. Ugh. I don’t need this shit. Have no power. With all the will in the world/I’m still powerless… pa to

I have my needs /I hope he leaves /All that you take from me is coffee and tea and sympathy

Pivo poceni, kazalci na steni,

v glavi pa stare, stare skrbi.

Punce čaka stara napaka,

rana na rano skeli.

Kdo je rekel, da se ne boš opekel

kdo pa pravi, da ne boli?

Pogledi nori, čudni nazori,

zgodba oči, stare skrbi.

Zakaj sploh govorit, tožarit, klicarit,

če nič predvidljivega ni?

Danes je eden, jutri nobeden,

zmeda preseda,

jaz in ti.

Stare skrbi.

Iza vogala počaka, napaka,

tudi stare ljudi -

modre, razsodne, življensko ugodne,

vse doleti.

Da v soboto zvečer,

ko vlada navidezni mir,

lahko tuhtaš kako lepo je bilo,

a več ni…

Stare, stare skrbi.

Jutri, s pepelom posuti,

mavrica v zori tli.

Tam me dočaka, sveža napaka,

vsaj tako se mi zdi…

Jebeš skrbi!

Dost je te zime, dost zmrznenih prstov, dost dvojnih štumfov, dost te brozge, dost kadilnic, dost jebenih škornov, dost sivine, dost beline, dost sveč na bajtah, pa iz nosa, dost rdečih fac, dost zmrzvanja na metelkovi,  dost seminarskih, dost izpitov, dost računalnika, dost melahnolije, dost sprenevedanja, dost dolgočasja, dost hibernacije, dost zamorjenosti, dost prokrastinacije (gugl that shit), dost kap, šalov, dokolenk, rutic, dost vlage, jebemti vlage, dost čudne čupe, dost rutine, ma dost usgaaaa!

pomlad, kličem teee!!!

metuljčki, zeleno, ki te ljubim, zeleno, hud zrak, cvetki, rožice, zvončki, sonce, madona, djte že uletet! (:

Dan je kr v redu, ko vsebuje: minimalno eno kavo, kelnarja, ki jo postreže z vljudnostjo in je lahko ponosen na par uibr hudih oči, najljubše cigarete, chick talk, Bolko, en pošten napad smeha, sprehod okoli jezera, za malo dramatike še scary napad, ko si obdan z meglo, temo in jezerom od porednega človeka, dobro glasbo, vsaj en hranljiv in okusen obrok (pa čeprav sem si ga mogla sama skuhat) eeem, kaj še. Zic na busu, predenje Majkla (pazimo in to prav preberimo!, haha, prdenja NE maramo), en dobr joke in en dolg objem.

Evo, ker sem včeri tko po dramaqueenovsko mal preterala situacijo danes nekaj sveeetjeleeeepovskega.

No, očitno je, da nisem primerna za tvorca neologizmov. Že tko nazaj v živi jezik preveč često ufuravam AKO namesto če in še veliko zastarelih besed, da kdaj pa kdaj ljudje kar malo pozijajo.

Zdej grem pa, jaz, skrajno uravnovešen človek napisat do konca eno seminarsko. Matr, res bi bil že cajt

Žge me v želodcu, žge me v grlu. Nikar ne navežite to na kaj perverznega. Občutek imam da bom za te pizdarije prikrajšana nekaj časa. Očitno dandanes težko pričakuješ karkoli. Težko se prepustiš čemurkoli in težko verjameš komurkoli. Najbolj žalostno pa je, ker je vse res. Hopla, hopla.

Ne bi tudi rada česa prehitro stlačila v drek, čeprav tako zelo zaudarja po taistem, da je občutek težko ignorirati. Nimam časa za te pizdarije. Nekateri boste seveda sumljivo pohehnili, da je bilo to o kako zelo pričakovati. Briga me.

Igrice so passe. Tega se ne grem niti po nekaj časa, kaj šele na začetku. Prosm no. S kere luknje smo pa prilezli? Sicer pa nekateri vsevedneži, ki berejo te občasne čustvene izpade ipak očitno vedo vse in več. No mislijo. Prjatli, mislt se prav NČ vedt. Get a life, and after that some brain, plz. Ni z vsem z rožicami postlano, ni vsem z vijolicami tlakovano. My TM.

In tukaj sm, na ponedeljek, feeling like crap, namesto, da bi se angažirala v kaj bolj pametnega tuhtam in tuhtam, kako opraviti s kreteni in bedaki tega sveta. Sej veste, spijem sto kav na dan in mislim mislim mislim o tem. Voiltaire. Or someone.

Kot voziti kolo. Vedno znaš. Pajade. Očitno je zunaj mnogo monociklov, vozil s pokvarjenimi pedali in neuravnovešenim ravnotežjem, ow paradoks, hit me, hit me. Kaskaderji so osli. Na led, na danger. Broken bones. Jebeš. Addiction maybe? Probably.

Sej bo minilo. Čakam, da določeno osebo pišem v rit, morda bo potem bolje. Slabše. Vsaj zuni bo. Nimam sreče. Severnica se je skrila, Luna ma mrk. Jebi se i ti vreme.

Nočem preklinjat, kao bi Zlatan reko. A situacija se zdi primerna i nekatere stvari neizbežne.

Sej ni vredno. S tem mindflowom bi počasi zaključila. Itak bi ga moral slišat zgolj en osebek, in O mark my words, he will.

Bye.

Danes bom pa res priden!! Resres.=) Sicer sem v tipičnem - razen dveh poštenih žurov ta vikend nisem spohala še nič konstruktivnega - moodu, in odganjam gospo Slabo Vest, kot sem jo tudi ponoči, ko sem se skrajno doživeto razmetavala na Zmelkowe, smisel življenja, jahanje oblakov, ležanje na plaži, čivava na straži in te fore;)

V “treznem” slogu sem spet potrdila nezmožnost balonsiranja stvari in na poti v sobo s cedevito zalila omaro in tla, krožnik pa prevrnila nase in ustvarila na pižami avantgardno fresko iz kečapa, kruha in ostalih dodatkov… No, naslednjič grem na burek, definitivno, da si prihranim te večerjezajtke, ki končajo povsod drugje, kot v mojem prebavnem traktu.

Več kdaj drugič, zdj kava, pol pa resnično upam, učit… lata’!

Poleg vsega dela in črnega oblaka cumulusfaxićus, ki vztrajno straši nad mojo glavo, prakse, domačih družinskih bitk, mi ga zadnje čase -  verjetno ste dojeli po teh mojih komadih v kombinaciji s smajliji - seka tudi na drugih bolj čustvenih področjih, ki so bila že lep čas na globokem frizerju.

Kar malo pozabiš na ta filing, ko se zbudiš pri nekomu z razmazanim mejkapom all over in bolj kot na človeka spominjaš na pando, z ogromnimi črnimi kolobarji okoli oči in kako te skrbi, kaj si bo tip mislil o tebi, ko ga boš prvič šokiral s đunglo na glavi in kaosom na obrazu. Sicer so to klasične ženske fobije najbrž, ampak so pa vedno nekako tam. Sej si bom kupla čistilne robčke za mejkoffanje in jih nosila sabo kot mačka mlade, sem se odločla. Tole nikamor ne pelje! Ja, ja, te začetne faze. Naporno Sicer pa nama je uspelo v razmeroma kratkem času, ustvariti toliko internih for, da vsake 5 min prasnem v intenziven napad smeha. To tudi recimo zelo pripomore k splošni koncentraciji. Khm =)

No evo ga spet. Hahahahahaha. Nemorš.

Ja no, grem probat zdj kej koristnega narest dons, za šolico in take zadeve. Pol grem pa v gledališče, ker sem ratala čist kulturno zavedna, kot se spodobi, glede moje področje eee, študija in dela.

tralalalala…

I have butterfuckingfliessssss! Oh, i almost forgot what that feels like :)))