kladati-na Vol.1

Zadnjič me je hodeč mimo Prešerca zagrabila nuja po toaletnih prostorih. Pa sem si rekla, bom kulturen človek in prizanesla kakšnemu drevesu in njegovim koreninam, ker itak deževalo, pa tudi morebitnim mimoidočim pogled na moj zadek. Najprej sem kakopak sfalila pravo stran tromostovja in se znašla pred wc znakom, ki ni bil oblečen v kiklo. Čeprav se distinktno spomnim, da sem tam spodaj že bila. Če se ni nekdo spomnil, da bi iz zamenjal znakca, kar verjamem da je zelo malo verjetno, sem bila takrat rahlo okajena Anyway, ker sem čisto posvojila kultivirano obnašanje, sem šla na drugo stran, do ženskega sekreta, zraven pa sem vzela kolega, ker mi tista luknja ne izgleda preveč domače in prijazno.

On je počakal pred vrati, jaz pa pogumno vstopila v javni wc zraven Ljubljanice in odštela 27 centov da se spraznim. Za to sem najprej porabila 2 min priprav, ker pač nisem vajena lulati v praznem wcju, v katerem par metrov stran sedi tip v svoji kabinci in (ne dovolj naglas) posluša slovenske viže in polke, tako, da se sliši še mižikanje očesa.

“bohnedej da prdneš” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi ki pade na pamet…

Neprijetna izkušnja. Drugič bom kultura gor, kultura dol, vendarle raje “osrečila” kakšno zelenje.

Naj za trenutek prilezem izpod svojega kamna. Bom kr v nekaj kratkih stavkih povzela bistvu celega meseca, da ne bomo prikrajšani, haha

mojemu izginotju so bili v veliki meri vzrok izpiti, učenje za njih, ali pa moja vest, ki je bila v pomanjkanju le-tega tako prepečena, da je preprečila objave na blogu. Bjać… No, naredila sem vse do zdaj, še 2 do pogoja… julij bo tudi čist zanimiv. khm

babico še kar vedno znova razočaram z njej totalno neinteresantnim odgovorom - da nisem zaljubljena, pred poroko ali pa kako drugače v sedmih nebesih. Ji pa povem kakšno zgodbico, vsaj o tem kako je kdo zaljubljen vame, da ne izgubi zadnje trohice upanja v vnukinjo. Škoda, da mi prpe ne odgovarjajo. ali pa pač nisem v tako vitalnem stanju trenutno, da bi se mi dal za koga pretegnit in meni delat prve poteze. no ja, sicer pa, če bi mi bilo, bi, še vedno sem. ne, ne… prpe niso zame. sploh take, ki hodijo na balet. in ne pijejo piva. oboh

tetovirala sm se (so me,ekšli), končno. Nad ritjo se mi bohoti napis Rage & Love, ali kot je moj oča povzel mamici: “Maja ma štempl na riti”. Kravje sploh ne. na dnu pa vidm tvoj tattoo. na dnu, še malo nižje od pasu…

Če sem še prejšen teden namakal rit v bazenu, grela na soncu in srkala pivo, se je očitno nekomu zdelo fino zamenjati letni čas, ravno, ko se navadim na obstoječega. Well FU! Ne da se mi obuvat česarkoli drugega kot japanke.

Spet sem v fazi, ko bi se najrajši odselila, dala vse za najemnino, živela od bobi palčk in sirovih lukenj. Ker, če me bo fotr še naprej psihično ubijal z glupimi opazkami, malimi tempiranimi bombami, “uničla si vse teflonke”, “razbila si skledo”, “hladilnik ni zaprt”, “vhodna vrata so odklenjena” in “luč je prižgana v predsobi”, po možnosti noter uštuljajoč “NEKDO” in gledajoč mene, ne bom več 2x razmislila, ampak spokala za vedno.

če sta hotela lepe ponve, perfektn lajf in prazn flet, bi si kupila kokeršpanjela. to je že moj ustaljeni odgovor, po katerem sem deležna materinega tantruma, ki doseže nenormalne zvočne pa tudi pljuvalne razsežnosti. Seriously, obraz sem krila s pouštrom.

pa še ne rečem, da bi jst kdaj uničla kakšno jebeno ponev. ker je nisem. bom pa počas začela štrajkat celoten kitchen teritorij. pa čeprav sem skor vsak dan babici kuhala kosilo, ker ona pač ne zmore. ampak valda, it went unnoticed.

se kej več javim.
baaaj!

Jeba je ko pridejo stvari za tabo. Izpiti, pomanjkanje spanca, vrtoglavica in še tista stvar, ki nas nesrečnice hvata vsak jeben mesec. Če imaš mojo srečo, te te stvari ulovijo, se združijo in stvorijo katastrofo sredi centra, na “prijetnem”, oz. tak je bil načrt, večeru.

Torej v dokaj obljudenem ljubljanskem lokalu, ob najslabšem možnem momentu, pa o tem morda kdaj drugič, mi je, po tem ko sem pokadila cigaret, pošla tudi zavest. Hvalabogu je bil zraven kolega, ki je preprečil, da bi odletela po tleh kot sem dolga in široka, in me v neprisebnem stanju posedel ža šank, moja sreča je bila namreč tudi ta, da smo bili družbica v eni veliki vrsti na stolčkih kar za šankom. Ker poznamo kelnarja. Tako sploh nisem dajala vtisa prvega lokalnega pjančka, ki kinka na šanku. disclaimer: spila sem eno (1) pivo in (1) koktejl, kar je zame bolj kot ne pljunek v morje. V tistem trenutku, ali pa morda že prej, ne vem, bila sem pri zavesti sploh ne, je sta moja jajce+jajce dobila tak silovit krč, da sem dobila vročinski napad in zgledala kot da bi pravkar pretekla maraton. Z malo manj zdravo bledico na obrazu.

Ko so končno vsi okoli mene dojeli, da mogoče res nisem pjana kot čep in je v ozadju še neka hujša zgodba, jim je razum povedal (in jaz, večkrat, s šibkim glaskom), naj me attkuj strpajo domov.
Edina sreča, ki jo vidim v tej zgodbi, da so te moji kolegi športniki, in da so me z lahkoto bridesway nesli do Kongresca. Malo manjša sreča po drugi strani je v tem, da smo morali tam počakati mojega dežurnega voznika, da je šel po avto in da sem jaz medtem doživela celo vrsto napadov, slabosti, krčev, kar je pospremilo veliko dretja. SREDI CENTRA LJUBLJANE. “Bruke” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi ki pade na pamet… Bali so se me celo moji frendi, pa lahko zatrdim, da gre za razmeroma pogumne osebe. Nafilali so me z nalgesinom in me nekako poskušali odvrniti od ideje, da hočem, da me strpajo na Urgenco.

V avtu sem že stresala satirične opazke in najhujše je bilo mimo. Seveda, nismo bili več… v središču mesta. jebemu noo.

Pospremili so me do posteljice, trije, ne eden, mi vmes popravili še omaro :), slekli, oblekli v pižamco, me zadekali in šli.

I love them.

Danes se v bistvu poskušam ne spominjat tega, ker me vsakič ko pomislim stisne pri srcu, možganih in ponosu. “Zgodi se tudi najboljšim” morda ni najboljša tolažba, je pa nujna ta trenutek.

lp,M.
p.s: bom probala kaj več pisat, ampak kot vidite moje življenje ni ravno “mirno” te čase, in ko smo že pri času, tega prostega ponavadi izkoristim za spanje. pa še to ne dovolj. očitno.

Ko gledaš Top Shop, se vprašaš, ali je populacija ciljne publike res miselno omejena, ali je samo smatrana kot horda debilčkov. Mogoče bi še kdaj razmislila o nakupu, če reklame ne bi bile tako debilne, in če se ne bi počutila kot bedak že ko samo gledam. Je res nemogoče dobiti vsaj približno spodobnega in vsaj približno artikuliranega minimalno inteligentnega voditelja, ki se ne pači na vse možne načine. No ponavadi sta dva. Eden ki “slučajno ugane” kok je zadeva dbest in kakšne so njene kvazi kvalitete, približno: “So John, you don’t even have to exersise and I can use it while doing my daily routine. Like right now, I can easily have a conversation?” “You are absolutely right Susan!” Ob spremljavi bakic, ki v publiki od navdušenja omedlevajo. V bistvu bi bil presežek tist črn model z irokezo, ki prileti v provizorično kuhinjco tako, da razbije vrata, neka mešanica Georga iz jungle in Tysona. Še ena taka senzacija je bila leta nazaj, so smo bili razsvetljeni, da je vosek oz. zvarek za depilacijo nog užiten in si ga lahko privoščiš kar med razdlakovanjem, ako je sila.

Slovenske variante kakopak ne zaostajajo, če ne celo presegajo ameriške stupidnosti. Vsi vemo za tisto kmečko mamo, ki razlaga, kako je odkrila Marijo, odkar si puli obrvi (brado, nos, ušesa…) s tweezijem al karkoli že je. Ejga, an! In Anžeja Dežana, ki je tak multipraktik, da tistih par urc spanja na spominski peni lebdi kot angel. In Rok Cvetkov, ki svoje najbrž stokrat zlomljene kosti z veseljem zvečer zvali na dormeo.

Sicer pa dobr, te jogiji še niso tak ekstrem, ker često spim na njem pri kolegici, in ga mislm it v trgovino nabavt v kratkem. Ampak karkoli že, a res ne morjo nek normaln folk rekrutirat in malo manj pretiravat. S kakšnim znanstvenikom iz laboratorija, ki ima tako svetleče bele zobe, da te oslepijo, iz Hollywooda direktno sploh ne?

Niso zagrabl. Glava mi je kot iz cementa in ova bakterija je očitno virus.

jebemumatr.

Mimo mene so se peljale neke pomembne riti, ki imajo ta privilegij, da zapauzirajo življenje nas smrtnikov. Ravno, ko se mi je mudilo k zdravniku, (ker itak nisem mogla spat sem bila tisti annoying prvi klicatelj zdravstvenega doma, še preden so utegnili pogoltnit kakšno kavo, in bila zato naročena v prvem popoldanskem terminu) je mimo pripizdila vojaška policija na motorjih, pa avti nabasani z grdo gledajočimi policaji pa valda neka pomembna rit pa še zadnja zeleno svetlikajoča guza. Stala sem torej na semaforju 5 minut dlje, kot planirano.

Torej zamujoča, grdo gledajoča, tla s kašljem stresujoča in smrkelj padajoča sem se parkirala v čakalnico. Kjer je vel vrlo neblagodejen prepih. Nekako se je kljub temu, da je bil prvi termin kao moj, uspelo v ordinacijo zabasati že dvem različnim osebam. “jebemti delegacije” morda ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Ko sem ljubi zdravnici navrgla nekaj šal in mojih tipičnih sarkastičnih pripomb in vmes še malo podihala, da je tetica sprehodila tiste svoje naprave tam ko jih mora, mi je zapisala antibiotike. In hvaležna sem ji za ta strup. Oz. ji bom takoj, ko zagrabijo.

Sledilo je moje drugo “najljubše” opravilo v tem sklopu obiskov zdravstvenih služb, lekarna. Včasih imam občutek, da pridejo oldiji kr mal pojamrat, brez kakršnegakoli resnega namena, kaj kupiti. Dvigniti. Vprašati. Nej si vsaj izmerjo pritisk, če so že tm. Še jst jim ga. Sam kidn mi iz vrste lepo prooosim.

No tko, zdej bi se mogla pa učit, pa je to v stanju kot sem misija nemogoče, tko da grem svojo kužno pojavo zadekat pod kovter in se smilt sama sebi.

Apču. Na zdravje-hvala.

Pa smo dočakali 15.maj in izid novega Green Day albuma Ni čudno, da me danes obdaja happy aura:) in da dobra volja kar plapola v zraku. Po punk rockovsko pijem pivo, poslušam nove komade in doživljam ekstazo. Oh ja, in kadim, tisto nehavanje se žal ni obneslo…

Green day so moji idoli že dolgo, odraščala sem z njihovimi komadi in še danes veselo prepevam komade iz Dookija, Nimroda, Warninga in vse do American idiota. In zdaj nove plate. Še vedno obvladajo in vsak album mi je nekaj posebnega, skoraj boljši od prejšnjega, čeprav ima čisto vsak svoj pečat. V bistvu mi je vsak komad, ki so ga kdaj naredili dober, z dojaja besedilom in ta Billijev glas ga zmaga vseh pogledih. I really am a huuuuge fan.

15 maj za praznik, praznik glasbe, pravim. Oujeeeeea:)

Uživajte ga tudi ostali, jst sm itak v nekem svojem punk moodu danes.

Otroci so zanimiva bitja. Povsem razumevajoče in nedolžno te gledajo s tistimi velikimi prijaznimi očmi, ganjeni od povedanega, z dobrim obetom, da bodo pridni. Čez 1 min je isti šmorn, o katerem stvorim dolgo vzgojno priliko. Povsem neprizadeto preslišijo njim namenjen klic 2x, 3x, 4x, dokler ti glas ne doseže razpona operne pevke. Nekateri tudi poškodbe odglumijo s talentom Edwarda Nortona in nato kao poškodovani izvajajo v kotu cirkuške trike. Spet drugi že pred začetkom treninga kažejo simptome spalne bolezni in totalne nezainteresiranosti. Vsakem “oboževalcu otrok” in sanjaču o ogromni družini bi najprej svetovala vsaj eno pedagoško službo. In potem globok razmislek o tem, kako jebeno težko je vzgojiti otroka, ki ni totalno pobezljan.

Sicer imam rada otroke. Ko jih ni dvajset skupaj, ko mi ne oglaša vsak iz svoje smeri in ko mi ni treba truditi, da vsi ostanejo celi. Jaz že preživim dve ure tedensko, včasih so blazno kul, včasih pač malo manj. Npr. danes, obviously. Imam pa neverjeten respect do učiteljev v osnovnih šolah, in seveda tudi tistih, ki imajo opravka z malo odraslejšimi ljudmi, ker morajo imeti res jeklene živce, to so tanki. Človeški neprebojni tanki. In to vsak dan posebej. Po več ur skupaj.

In ta nedolžna čista odkritost, kid’s don’t lie in to, zna biti zelo boleča. Ko pomislim na moje osnovnošolske čase. In vsaka najmanjše odstopanje od povprečja večine se lahko spremeni v pravi pekel. Nič čudnega, da se ljudje z leti spremenimo v bolj ali manj lažniva bitja. Eni iz bolj, drugi iz manj plemenitih razlogov.

Take družinske zabave že dolgo ne. Z Mati jokava v potokih - od smeha, Fotr se cinično posmehuje izpod očal in občasno prasne v smeh, vejetno zaradi najinih ekscesov.

Ubistvu se je začelo pri reklami g. Kokšarova, ki oglašuje okna v polomljeni slovenščini, nadaljevalo pri reklami za Merkur, kjer nek ata “poje” everything you want, višek pa sva dosegli pri nastopu Ukrajine, ker nabildani gladiatorji, ki šejkajo v stilu B. Spears, kar pač ni nekaj kar vidiš vsak dan. No v bistvu tega nisem želela videti nikoli… In oh ja, ko je baba sedla za bobne, se je men odpeljalo. 12 točk za humurni efekt, to cenimo. Ah in pozabila sem na uno pojavo v zelenih hlačah in prosojni majici, ki je telovadila po odru.

Naši so očitno zbledeli v postano sredino, ampak bomo videli. Upanje umre zadnje. In ta sprememba pesmi mi ni všeč sploh.

P.S: Tudi zadnji kerlci v svetlečih reklcih niso bili od muh. I think I’m blind.

P.S 2: a to so najslabše vn potegnl? prov potrudl so se? Hrvaška, seriously? Da ostalih ne omenjam. od vseh mi je všeč samo Norvežan. Kje je Irska? Ciper? smrdi ta izbor.

Ko me je danes iz spanca ob nečloveški uri - petih zjutraj - vrgla nečloveška bolečina, sem v zasedi pričakala mati, ki je prihala iz wc-ja in ji začela jecljati, da ne morem živet. Ker me najprej ni jemala resno in hotela po hitrem postopku nazaj v krevet sem spustila par solz, obelodanila, da bom bruhala od hudga in ji zaropotala nej najde en jeben termofor. No v bistvu sem en del stavka izpustila, ker sta moja jajca lih takrat dobila še en popadek.

Na plano je privlekla očitno edini obstoječi termofor v fletu, rdeč gumijast termofor iz Banja Luke, Yugoplastika. Potem sem preostanek jutra umirala v postelji s to stvarjo iz prejšnje države na trebuhu in se kmalu zavedela, da jo je zob časa, oh surpise, NAČEL, in da yugoplastika pušča.

Smeeeh. Meaning, sigurno mi bo smešno, ko me neha bolet. In še to, stvar men NE pomaga. Kot so tudi odpovedali že vsi painkillerji.

Za foro, se vseeno kdaj priporočam za tole darilo: ovčkafor. I’d dig that, totally.

Vsak mesec pade ena objava na isto temo. Potem res lahko sklepate kakšen safer je. Ker o drugem sploh ne moreš razmišljat. Lahko ste nekateri res Srečni, ker ste moški, jebemti. Prisluhnite Murku. Alpakej…