Tramvaj kreče – Ili kako biti heroj u ova šugava vremena
Nisem živčna zarad izpitov, it’s you, it’s you. FAK.
You make me dizzy, running circles in my head
One of these days, I’ll chase you down
Well, look who’se going crazy now?
We’re face to face, my friend
Better get out, better get out
You know you make me break out
You make me break out
I don’t want to look like that
I don’t want to look like that
Dons sem izvedla jutranjo šok terapijo; po velikih mukah odprla en uč (ustaljeno polurno ignoriranje budilke, pa to), pržgala komp, kliklna prvi komad, ki mi je padu na pamet, navila na full volume, zvočnike h glavi – kar me je nekak prisill, da se dvignem, se zabrisala pod tuš, zmrzlna-itak; spila črno kavo na eks – no time for milk (!!) in poklicala taksi, ki je zadatak resno vzel in furu čez center, kot da je na avdiciji za Need for speed. And there I was, very much awake.
»Kako je miren med vsemi temi skremženimi obrazi, porisanimi s skrbmi. Neobremenjeno, že skoraj hladno zre skozi dvojna vrata in misli; kdo bi vedel kaj si misli…«
Ramona je opazovala zadnji del fanta, ki je tistega ponedeljkovega jutra stal pri sredinskih vratih avtobusa št.6 in imel na nogah nekaj, kar je hipoma proglasila za najlepše čevlje vseh čevljev.
Strateška pozicija se ji je zdela popolna, očitno strmeti v koga je bilo zanjo pri vrhu nekul dejanj; kadar je opazila koga preveč zagreto zijati je izstrelila kaj takega kot: »Oprostite, ste morda na meni pozabili zrklo?«
Ramonino zrklo je medtem plesalo po zadnjem delu nič hudega slutečega udeleženca namišljene avtobusne romance v razvijanju: rjave elegantne superge, preproste kavbojke, pulover z visokim ovratnikom in minimalistična torba oprtana čez ramo, počivajoča na istem mestu spodnjega hrbta, kamor si jo ponavadi zaluča sama. Lasje razmršeni na zlati meji med urejenostjo in igrivostjo; drža pokončna, a lahkotna.
»Kdo bi rekel, da se popolnost skriva v tako majhnih rečeh,« je zavzdihnila.
—————–
Turiste v prestolnici so po številu spet premagali študenti. Grmada mladih, zagnanih ljudi, polna zagona, ciljev, upov. Ljubi bog, povsod so in vsi tako srečni. Skoraj kičasto.
Črno obrobljene oči so se z ulic zopet uprle v oktobrskega princa avtobusa št-6. »Nezaslišano, da bi komu tako pristajal par čevljev,« je bila dalje očarana. »Če bi bila moški, bi imela natanko bi si na noge povezenila nekaj točno takšnega, čeprav to v bistvu sploh ni moj stil….«
Ravno, ko je hotela daljše razčleniti apel te obutve, ji je pogled in pozornost odtegnila mamica z vozičkom, ki si je drznila posežti med usodno privlačnost dveh ubogih duš. Akrobatsko se je izvila pod roko nekega gospoda in se stisnila v kot pri oknu. Zadovoljno nakremžila nad novim-starim razgledom.
»Mogoče obstaja skrivnostna korelacija med fatalci in klasično obutvijo,« je nadaljevala bizaren tok misli in se zdaj že sama sebi hehljala. »Estupida.«
Drama. Vrata so se odprla, a Klemen – tako ga je Ramona za silo poimenovala - na srečo ni izstopil. Nerodno se je s prehoda pomaknil na sedež pri oknu.
»Prekleto! Zdaj je situacija obrnjena. On vidi mene. In menda res ni Slakonja, sicer bi tu bržkone izstopil…« jo je prešinilo, ko se je tokrat – vsaj tako je bila prepričana - še bolj frajersko namestila na stojišču pri oknu, en komolec naslanjajoč na držalo na levi, drugega na drog pri sedežih.
Karseda neopazno si je popravila karirasto srajco, si rahlo prevelike hlače potegnila malo višje in preverila stanje allstark. Njena podoba je ugledala že boljše dni. V glavi se ji je odvrtela pesem Mama said there’ll be days like this, a obsijana s soncem je morala izgledati precej dobro, čeprav se sama ni počutila niti približno manekensko.
Manekenke, da… K takemu prvovrstnemu primerku s popolnim obrazom oziroma, no, s profilom, kolikor se ga je videlo, popolnimi čevlji in zbranim, razsodnim pogledom vendar sodi popolna mademozel in to je jasno celemu svetu. Vsem ki gledajo ameriške romantične filme ali sladke latino limonade. Ljudem s televizijo, torej.
V glavi je že izdelala oglas:
Išče se oseba s tankimi ročicami, zobotrebci namesto nog, zdravimi, dolgimi lasmi in brezhibnim stilom. Morda ne še čisto popolna, ampak definitivno vsaj s tlečim, skrivnim potencialnom popolnosti. Na plus manikura in minus očala z dioptrijo način.
Brez skrbi Klemen, Ramona je na delu.
Nezavedno je vztrepetla od navdušenja, ko se je ozrla na svojo levo: »Aha, mogoče ona!« Tam je stal potencialni puzzle viteškega etosa – svetlolaso dekle manekenskih potez.
»Izkoristiti ves svoj potencial je nevarno. Ker ga lahko uničiš. In vedno ga je manj, kot si misliš,« se je spomnila besed svojega najljubšega komika in pri tem seveda mislila nase. Dober moto. Priročen. Tolažeč.
»Oh, sladko olajšanje. Moja postaja. Zbogom princ s šestice,« je vzkliknila v mislih – v mislih, kraju čarobnih zgodb in fiktivnih romanc. Srečen kraj je to!
Prva dva tedna septembra sem odpikala vse obveznosti in spizdila na morje. To do some soul searching and stuff. Ta koncept je itak sfaljen… moja duša je polna prtljage prispela nazaj v Ljubljano. Mogoče še malo bolj napsihirana, pri toliko časa za razmišljat. Sem bila pa tudi pridna in doli napisala eno izpitno seminarsko in pol druge. Pol druge mi še ni uspelo oddati. Še vedno. Ker sem lena.
-tukaj naj bi bla ena top shit morska fotka, pa je ne morem vstavit, ker ni več placa. čakte, da pišem tehnikom. in potrpljenje, ker sem lena. zna trajat.-
Sem se pa vsaj spočila, kar je tud NEKI.
Ta naslov se sicer nanaša na jako neugodje, v katerem se trenutno nahajam in kateremu vzrok je moja trojno nabrekla faca.
Končno sem torej zbrala jajca, da se znebim še modrih čekanov na levi strani čeljusti, po tem ko so mi pred letom pa pol izruvali desna dva (tisti teden med morjem in tem surovim dnem pa sem bila itak podzavestno tečna, ker sem se, medtem ko so se normalni ljudje veselili – ne vem- študija v tujini, zadnjega skoka na lepše, žurov in podobno – jaz psihično pripravljala na moj veseli dan, ko mi bodo zmaltretirali polovico obraza in tedna, ko bom prikljenjena na posteljo).
Zdaj je sicer jasno, da se bo ta teden kačje razvlekel in nisem happy camper. Res nisem.
Zgodilo se mi je namreč to, kar se zgodi v nekih 5% nesrečnim fakrjem kot sem jaz. Stvar se je vnela, zagnojila, lice je potrojilo svoj obseg in se pretvorilo v trdo oteklino, ki ne gre nikamor; oz. se šele danes, se mi zdi, poooočasi premika tja, od kjer se je prislikala. I feel so special. Pizda. There are times, when you want to be the minority, and there are times you DON’T.
V glavnem, bašem se z antibiotiki, analgetiki in vsak dan hodim na menjavo traku v rani. Ta vikend je sploh zanimiv, ker s tem morim dežurne zdravnike , sestre in precej zabavam ob njihovim reakcijah. Večina se jih zdrzne, nekateri si nadanejo ksiht usmiljenja, moja zobozdravnica, na primer, pa je padla v smeh ob mojih kretnjah ekspanzije oz. eksplozije frisnega obsega.
No, ampak NORMALNI ljudje so vsaj prijazni, ko me zagledajo. V ordinaciji tega oralnega kirurga, ki mi je stvar operiral, namreč habitira neka pošastna sestra, ki očitno nima nikakršnega čuta za ljudi v stiski. Eeee, za ljudi NASPLOH.
V četrtek, ko sem dva dni po ekstrakciji osemk torej priromala nazaj z res OGROMNO oteklino, mi je že pri sprejemni mizi nesramno namigovala, da je oteklina normalna reakcija, in da se začne izboljševati šele 3. dan po operaciji, čes kaj sploh hodim nazaj in utrujam po nepotrebnem. Kako gostoljubno, res.
V tistem je, hvalabogu, na šiht prišel zdravnik in se me ustrašil v čakalnici. V bistvu ne, črtajte pojem čakalnica, svojo obupano rit sem namreč parkirala na dva stola nasproti sprejemne mize, ki očitno nista namenjanja sedenju, čakanju ali čemu podobnem, ampak gre očitno za premišljen del notranjega dekorja, s katerega me je, ta pošast od medicinske sestre spodila, v mini sobico, kakšen meter stran, češ, da to ni čakalnica, tisto JE.
Lahko si me predstavljate, kako s šivi v ustih in trojno faco jezno momljam, kaj je potemtakem predstavljata ta dva stola in čemu sta hudiča namenjena, medtem ko se z vrtincem v očeh sprehajam do TRUE čakalnice.
A tu se prijaznost seveda še ne konča. Medtem, ko lezem na stol in me ta grozna ženska pripravlja za pregled poslušam neumnosti, kot so: zakaj hodim okoli, če bi morala počivati v postelji in zakaj se tako sekiram, da je to normalno; sledi še na pamet rastline me zbijajoč stavek o tem, če znam brat izvide, če sem prebrala navodila za po operaciji in podoben bulšit, ki me je pahnil napad joka in nekontrolirano hlipanje (na evil ljudi v overwhelming trenutkih se pač odzivam kot jokica in sovražim to dejstvo).
V tistem je v ordinacijo prišel kirurg, ki je za razliko od te sestre, jako prijazen možic in me vprašal, čemu sem tako razburjena… Med presledki hlipanja sem kar se da diplomatsko izdavila, da se mi zadnje čase dogaja, da v katerokoli zdravstveno ustanovo pridem, naletim na nekorekten odnos, spustila še nek vljuden vložek “pa brez zamere” in srepo za nekaj sekund zazrla v pošast na levi.
Naslednji dan je ob mojem obisku ni bilo zraven, upam pa, da se je vsaj zamislila, ko je šetajoč se mimo slišala, da še dobro, da sem relativno zgodaj prišla nazaj, ker bi se sicer slabo končalo.
Enivej, danes mislim, da je po nekih treh dneh istega dreka celo malenkost bolje in upam, da moj obraz čimprej dobi nazaj svojo obliko, mobilnost in te esencialne zadeve. Kar se pa tiče nekaterih medicinskih delavcev: če ne premorete čuta za sočloveka in normalnih komunikacijskih veščin in obzirnosti, pojdite, za božjo voljo na svojemu zgrešenemu karakterju primerno delavno mesto. Kot če bi šla jaz za oralno kirurginjo in bi morala na deset minut letet izpraznit želodec, ker ne prenesem pogleda na razmesarjeno tkivo.
For fucks sake. Nekateri ljudje so res neverjetni.
No, to bi bil na kratko september. Se kr precej kesam, ker mi ni ratalo kakšne objave rodit že septembra, ker sem imela do zdaj vsak mesec objave (v zadnjem času bolj objavo, no), pa ne maram klestit lepote in doslednosti moji vintage kategoriji. But, as you can read, there’s some shit out there and I fell in it.
Till next time…
M.
Dolgčas tokrat nekako ni prišel na svoj račun. Veliko se je zgodilo in jaz sem verjetno še bolj nora, kot sem bila. Predvsem imam neko hudo energijo, ki zadnje čase lepi name tipe kot salotejp, tiste skulirane kaj hitro odpikam, zaradi nekih banalnih razlogov (overexcited itd, neki že najdem), pri tistih čustveno zavrtih postojim malo dlje, standard pač; nora pač- *poof*
Mislim, ne me narobe razumet, sej se zavedam teh stvari in se tudi pri tistih “never gonna happen” zadevah zabremzam in postavim na realen podn, ampak nekako me vedno popolnoma zmedejo ravno ti ljudje. Sicer pa ugotavljam, da mi sploh tak trenutek samski lajf neizmerno ugaja. Bolj mi še ni, res.
Da me ima pol kufer je odločilo tudi Zdravje, ki me je v teh dneh ponovno zalepilo v posteljo, z nečem, kar bi lahko bila (ponovno) angina in prav nič nisem srečna, ker sem zabetonirana na domači fronti. Po drugi strani pa bolje, da te kaotične misli mirim doma – utesnjujoče, a bolje. In kaj napišem, nevem zakaj sem spet padla ven iz tega blogerskega flowa, ko pa je ja tako terapevtsko (izvzemši branje komentarjev; sem postavila avtodiagnozo, hvala, ‘dijo…)
To poletno savno sem hladila bolj s festivali, pivom in mrzlimi rekami kot morjem in glasbeno sem se kvalitetno najedla; barem nešto, ili kako da kažem…
Najbolj srečen otrok sem bila kakopak v Chiemseeju, 24.8, ko sem končno ugledala Foo Fighterse, ki jih ljubim tja v širjave in doživljala Grohlgasm dobri dve uri. Tudi predskupine Rise Against, Mighty Mighty Bostones in Stefana Dettla ne gre zanemarit, čeprav sem slednjega, ki je bil na sporedu prvi, rahlo zignorirala.
Mighty Mighty Bostones
Foo Fighters!! 
V Tolminu na Punk Rock počitnicah je bilo takisto hudo; dobra družba, lepa okolica, huda muzka (NOFX, Bad Religion, The Real Mckenzies, The Toasters; itd, itd.); štiri dni totalnega odlopa pač…
Random ppl na Sotočju…
To je to, pa veliko večerov prebitih na Trnfestu in drugje, o Otočcu sem pa že pisala, tko da dovolj o tem…
Danes sem se že pridno posilila s knjigami, izpiti za ovinkom in to; delavna vnema me je s silno zagrabila že ob sedmih zjutraj nato pa naglo, ampak res naglo popuščala, zato upam, da bom jutri že kaj bolj utečen piflar. Aja ne, dopoldne bom posvetila obisk zdravniku. Danes sem storila to usodno napako in se prepričala, da sem ful boljša kot včeraj. Tudi to je držalo samo v jutranjih urah. Trpim, jako trpim.
-Morje sem okusila natanko za en dan. Morsko vodo trikrat, morsko sonce pa je moj hrbet čutil še vsaj 1 tedn. Neugodno. Trenutno sem v fazi levitve.
- Izgubila ključe na mini teritoriju svoje sobe. Po generalnem snaženju še vedno ni sledu o njih. Starši tečni, ker jih v sumljivih stanjih mečem iz postelje sredi noči. Neugodno.
- Delam za premalo denarja. A vseeno samo pizdim čez šiht in ne - oh, I don’t know – zamenjam šihta. Ljubimo take, a, a? Recimo, da poletje še zdržim, ker itak nimam časa ne volje za revolucijo. Julija sem tako naštela bolj malo ur, ampak mi v bistvu odgovarja, keeeer…
-mi možgani že saj dva tedva sprožajo rdeči alarm, ki me spominja na tisto sitnost, ki se ji reče faks. V bistvu sem že v čisti časovni pizdi. Kako znano.
- Čas za kakšen alarm bi bil tudi v prekatu za rekreacijo. Maj gad, če ne bom jst postala žele kolač, ne bo noben. Sicer me ene 4x na mesec silovito useka in se ob ljubljanskih prometnicah pretezam v slogu umirajočega maratonca in parkrat na tedn sem pa tja dvignem trup za nekaj trebušnjakov, ampak vseen… Na sistematskem pregledu ne bi prošla kot zdravo bitje. Majhen nasvet prav tu: for fucks sake, DO lie. Iskrenost je kruto in brutalno napadena. Se pravi, ne kadite, ne pijete, gibljete se vsaj 5x tedensko po pol ure in nihče v familiji ni bolan. Eto-
-Ko sem že pri rekreaciji. Če še ne gledate, pa bi morali: Parks and recreation.
-V povečanem številu zapaženi tisti, ki jim upravičeno nekaj zameriš, oz. te prizadanejo globoko v krhko srce, potem pa situacijo obrnejo tako, kot da bi se jim moral ti opravičit, češ, kako si drzneš imeti čustven odziv na banalno situacijo. Oh, news flash. Za tik tak situacijami je ponavadi bomba, ki ste jo gradili lep odrezek časa; tako kot je za vsako šalo kos resnice. In če si pripravljen zajebat, bodi pripravljen še na fuck you na licu mesta. Bežijo pičkice. Ah, ja, da povzamem, obkrožena sem s pičkicami. In večina njih je moškega spola, da se razumemo.
- Will miss her…
Verjetno bi bilo preveč, če bi dali ljudje vsaj v nedeljo mir do poznejših dopoldanskih ur, da se lahko naspim kot človek. In te ljudi lahko zožim na sestro, mamozavra in atozavra. Brat je priden in je najbrž istih misli. Tista njegova vrata namreč takisto ne zgledajo baš odporna na zvok.
Definitivno nas je preveč v tem stanovanju. Grozljivo.
Ta tedn sem delala večerne/nočne in sem precej deprivirana spanca. In namesto, da bi se v petek naspala, sem krožila po Trnfestu do skoraj petih in počela za damo nespodobne stvari. Recimo, da sem stankala kar nekaj meric alkiča budalkiča suviše.
Mislm, sj sem bla v redu, samo v uni fazi, ko ti je recimo kdo všeč (na zaradi okoliščin never gonna happen način) in si čist preveč očiten. I like to play it cool. Fail.
Na drugi strani je bilo precej bizarno, ker me (pa nisem dillusional, alpakej) precej očitno ‘pecajo’ (dayuum. i hate that word) trije modeli, ki so me, ne bodi ga no čuden, vedno nekako obkolili v istem trenutku, bolj ali manj nezavedajoč se drugih dveh, posledično pa vsaj dva od njih naenkrat s surlo, da sta prišla zraven in jih zdaj nesramno ignoriram.
Meh.
Nekateri bivši pa bi lahko dojeli, da nisem dežuren plišast medved v osamljenih nočeh. Spet drugim se ni težko ušunjat v mojo družbo in hodit po svetu, kot da so tam z enako (če ne celo večjo) pravico kot jaz. Ampak valda, nobenega drugega ne moti, ker je tako prijazeeeen in upogljiv kot zelena drevesna veja.
Naj si bo stanovanje, ali pa Ljubljana (better yet, Slovenija), obema manjka kakšen kvadratni metrič. Ali pa meni letalska karta. Kakor vzameš.
